______________________
CHRIS REA, Ljubljana, Hala Tivoli, 22.2.2010
______________________
58-letni irski pevec italijanskih korenin je prvič obiskal Slovenijo. V Ljubljano je prispel že v nedeljo in se pripravljal na ponedeljkov koncert, na katerem je navdušil z igranjem na slide (drsečo) kitaro in nezgrešljivim vokalom. Od zmage nad rakom na dvanajsterniku, je kariero posvetil blues glasbi in v Tivoliju je bilo to več kot očitno.
Pod minimalistično, a efektivno scenografijo je s skupino stopil brez velikega pompa in večer počasi zagnal z Cant Wait For Love. 2.500 glava množica je Reo pozdravila s toplim aplavzom, dobro razpoloženi pevec pa je repertoar idealno zložil. Prva polovica nastopa je bila tako rezervirana za mirnejše in manj znane skladbe, z občasno manjšo uspešnico (Joesphine, Julia) s katero je držal pozornost občinstva. Osrčje koncerta je predstavljal poklon blues glasbi, ki jo je na veliko začel preigravat na nekaj zadnjih albumih. Rea je obljubil sam sebi, da bo v primeru zmage nad rakom svojo kariero posvetil ravno tej glasbeni zvrsti. Med zadnjimi šestimi bluesovskimi albumi je obsežen album Blue Guitars najbolj impresiven, saj vključuje kar enajst plošč, oz. 137 skladb novega materiala.
Kar je v ponedeljek navdušilo, je bil zvočni aspekt koncerta. Kristalno čisto in ne preglasno ozvočenje ter pevčev glas, ki je bil do pičice podoben tistemu z albumov. Zadnja tretjina večera je bila tako rezervirana za najbolj znane utrinke iz tridesetletne kariere: Stainsby Girls, Still So Far To Go in največjo uspešnico Road to Hell, s katero je ob gromkem aplavzu sklenil glavni del nastopa in v podaljšku še v reggae pridih preoblečeno On the Beach ter poskočno Lets Dance, ki je na noge spravila celotno dvorano.
Po koncertu je Rea delil avtograme pred dvorano in v športnem avtu s koncertnim promotorjem zginil v ljubljansko noč. Pevec je namreč ljubitelj hitrih avtomobilov. Predvsem tistih rdečih. Kdo bi si to glede na njegovo stoičnost mislil.
