_______________________
DEPECHE MODE, Zagreb,
Arena, 14.2.2010
_______________________
Depeche Mode so lansko spomlad odpovedali trinajst koncertov evropskega dela svetovne turneje, ker se je pevec pred koncertom v Atenah zgrudil v garderobi. Operacija tumorja na mehurju je botorvala prestavitvi trinajst datumov, med drugim tudi tretji obisk Zagreba, za katerega vstopnice so pošle že v letu 2008. Zagrebško občinstvo ima do benda od nekdaj ljubeč odnos. Skratka, dobra atmosfera je bila tudi tokrat pričakovana.
Večer je štartal ob 20.40 z In Chains, Wrong in Hole to Feed, ki prav tako odpirajo aktualno ploščo in počasi dobival zalet z prvim koncertnim favoritom Walking in My Shoes. Poleg zdaj še nekoliko bolj suhega Gahana kot običajno, z bleščicami obsutega Martina Gora in ležernega Andrewa Fletcha, sta bila na odru tako kot zadnjič še dolgoletni bobnar in klaviaturist. Pomožnih pevk ni bilo, efektivna odrska produkcija pa je vključevala velik ekran, manjši okroglasti LCD zaslon in nekaj premičnih svetlobnih konstrukcij. Idejno zasnovo odrske produkcije je spet zarisal fotograf Anton Corbijn in človek ne more ne pomisliti, kako dobro službo ima Nizozemec. Nekoliko manj bohoten oder je požel nekaj zbadljivih vprašanj o vplivu recesije tudi na najuspešnejše glasbenike, toda vseh 18.000 prisotnih duš je v novi zagrebški dvorani videlo in slišalo zelo spodobno.
Tako kot je aktualni album Sounds of Universe še bolj potopljen v elektroniko kot zadnjih nekaj plošč, tako tudi Depeche Mode na odru zvenenijo nekoliko bolj elektronsko kot običajno. Gore je sicer veliko igral kitaro, Gahan pa stresal poze, poplesaval in občinstvo nagovarjal k prepevanju tako kot to počne trideset let in zato tudi pogosto dobi označbo "enega zadnjih pravih rockovskih frontmanov." Fletch večino nastopa animira občinstvo in sebe, vmes pa z eno roko pritiska gumbe svojih klaviatur in se ob tem vidno najbolj zabava med vsemi glasbeniki na odru. Gore je … Gore. Oblečen v najbolj nemogoče cunje, ki vlečejo tako na gejevski trash kič kot sado-mazo opravo, ostaja zvest predvsem večni podobi Depeche Mode – elektro darkerjem osemdesetih, ki so od nekaj flirtali z fetišem usnja, istospolnostjo ter hkrati prepevali o najbolj osebnih čustvih. Emo dedki? Gore je sam odpel tri skladbe, z Home je spravil celotno dvorano v ubrani pevski zbor.
Druga polovica nastopa je bila rezervirana za preverjene koncertne hite. Nekje med zloveščo seksualno napetostjo In Your Room (eden nedvomnih vrhuncev večera), glasnim truščem (I Feel You), enoglasnim prepevanjem (Enjoy the Silence) in mahanjem (Never Let Me Down), je Gahan ostal brez majce. Podaljšek je z umirjenim začetkom spustil razgreto atmosfero, ki je zadnjič dosegla vrelišče z prvimi bluesovski takti Personal Jesus.
Po nastopu, ko je okrog Arene vladal manjši prometni infarkt, se je prijatelj čudil kako dober frontman je Gahan. Res dober, sicer ne več tako divji kot včasih, a občinstvo je zagreto kot nekdaj. In v takšni kombinaciji se slabi večeri zgodijo res redko. V Zagrebu se Depeche Mode še niso.
Kaj smo v Zagrebu slišali (za video kliknite na naslov):
In Chains
Wrong
Hole to Feed
Walking in My Shoes
Its No Good
Question of Time
Precious
World in My Eyes
Insight
Home
Miles Away
Policy of Truth
In Your Room
I Feel You
Enjoy the Silence
Never Let Me Down
****************
Dressed in Black
Stripped
Behind the Wheel
Personal Jesus
