Michael Bolton je v ljubljanskem Tivoliju dokazal, da je spomin na osemdeseta leta še kako živ in da preigravanje zimzelenih klasik vžge na vseh koncih sveta. A na noge je dame dvignil tudi gost večera Tony Cetinski.

Koncert je začel natanko ob napovedani deveti uri, pred tem je dvatisočglavo množico ogrevala mlada irska pevka Jennifer Clark. Prvi del koncerta je bil pretežno posvečen predelavam, svojega avtorskega materiala skoraj ni izvajal. Večinoma ženska publika se je zadržano pozibavala ob klasikah Franka Sinatre, George Gershwina, Otisa Reddinga in drugih, vse dokler ni Bolton na oder povabil gosta večera, hrvaškega pevca Tony Cetinskega.

Bolton in Cetinski sta v preteklosti že večkrat skupaj nastopala. Tony je odigral kratek set svojih največjih uspešnic in dvorana je navdušeno prepevala skladbi Umirem ter Blagor ono ko te ima. Na trenutke se je zdelo, da je povsem ukradel šov zvezdniku večera, saj je dvignil dvorano na noge in jo z lahkotnim smislom za humor sprostil; če bi Boltonu pripisali strateško razmišljanje, bi rekli, da je hrvaškega kolega povabil, da bi občinstvo omehčal za drugi del večera.

Bolj zadržani in šarmanten Bolton je nadaljeval s svojimi uspešnicami iz osemdesetih, Tonyja pa še enkrat povabil v soj luči; zapela sta klasiko Stand By Me. To je Tony v okorni angleščini posvetil preminulenu makedonskemu pevcu Toše Proeskemu, ki bi ravno na dan koncerta praznoval rojstni dan.