Skupina Gossip je pred leti dobesedno povozila punkovsko funkrock sceno z uspešnico Standing In The Way of Control, ki je lirično na delce secirala takratnega predsednika ZDA Georga Busha in njegovo politiko do istospolnih.

Skladba je bila tisto "dolgo poletje", ki je trajalo kar dve leti, tudi v vrhu najbolj remiksanih skladb za elektronske plesne vizažiste. V ospredje se je prebila tudi diva Beth Ditto, pevka in gonilna sila skupine, ena najbolj karizmatičnih in kultnih osebnosti v rock glasbi. Če povzamem glasbeni tisk in kritike: "Beth Ditto je prinesla novo poglavje pinup umetnosti, ki deluje uporniško, drzno in po svoje izjemno čutno." Pred izidom novega albuma Music For Men so se vsi relevantni glasbeni krogi sklicevali na predhodno ploščo iz leta 2006 in ponovitev politično nekorektnega punkovskega funkrock pamfleta. Toda to se ni zgodilo! Gossip in Beth Ditto so dokaj romantično – ali če hočete hladnokrvno samozavestno (glede na producenta Ricka Rubina) – zaplavali v funkovske različice sobotnih disco večerov. Zgodba pravi, da je Rubin vztrajal le na modelu "bodi ti" (just be yourself). Beth je z glasilkami ponudila bolj subtilno podobo benda, ki je (roko na srce) kljub občasno distorziranemu kitarskemu hrupu slovel predvsem kot dokončno zdravilo za mainstream pop soul. Novi album tezo le potrjuje. Razpon ritmično nekonvencionalnih viž za že omenjeno vročico sobotnih večerov je zelo širok: Dinestore Diamond, Heavy Cross, For Keeps, Pop Goes The World ... Skratka album, ki omogoča skupini, da na koncertih "hladnokrvno" čustvuje med uporom in romantiko. In navsezadnje lahko Beth Ditto začnejo jemati kot belsko Aretho Franklin, ne le pinup in gejevsko ikono.