Kristijan »Kiki« Rahimovski, priljubljeni hrvaški pevec in sin pokojnega legendarnega frontmana skupine Parni Valjak, Akija Rahimovskega, je na današnji praznik Marijinega vnebovzetja na Facebooku objavil izjemno osebno in ostro sporočilo, v katerem se je odzval na ponavljajoče se izjave Huseina Hasanefendića - Husa, kitarista in vodje Parnega Valjka

Kiki je v zapisu poudaril, da ga ne moti prisotnost novega pevca Igorja Drvenkarja, niti nadaljevanje glasbene poti skupine. Nasprotno – večkrat jih je javno podprl in izrazil pripravljenost, da tudi kot gost nastopi na njihovih koncertih ter zapoje v čast očetu. A ob tem si želi predvsem eno: da se njegovo ime ne uporablja v negativnem kontekstu, kot »kopija« Akija, saj to razume kot žalitev – zase, za svojo družino in za očetovo dediščino.

Javni poziv zaradi dolgotrajnega molka

V objavi je Kiki zapisal, da se je predolgo trudil ohraniti spoštovanje in dostojanstvo ter javno nikoli ni kritiziral benda, ki mu je njegov oče posvetil 47 let življenja. A ker so se s strani Husa znova in znova pojavljale izjave, da “ne iščejo kopije” in podobne formulacije, ki jih javnost razume kot neposredno namigovanje na Kikija, je začutil, da mora spregovoriti.

»Oprostiti znam. Sovražiti ne znam. Bedak pa ne bom več,« je med drugim zapisal.

Opisal je tudi, kako se je koncert v čast Akiju v zagrebški Areni spremenil v avdicijo za novega pevca – brez večine ljudi, s katerimi je Aki nekoč sodeloval. Sam je tam zapel kljub nepopisni bolečini, a pozneje ugotovil, da dogodek ni bil toliko v čast njegovemu očetu, kot v funkciji novega začetka z novim obrazom. To ga je prizadelo.

"Gre za spoštovanje"

Kiki je posebej izpostavil, da ni nikogaršnja kopija, da si gradi svojo pot in ima za seboj uspešne pesmi ter koncerte. Moti ga, da so se v javnosti ustvarili napačni vtisi, ki jih je po njegovem mnenju soustvarjal Hus:

»S tem je ustvaril narativ, da preprosto nisem dovolj dober. Ljudje verjamejo tistemu, ki ima večji doseg. A to ne pomeni, da ima tudi prav.«

Ob tem pa je zapisal tudi, da ne išče konflikta, temveč le pravičnost in spoštovanje. Dodal je, da bo vse odpustil, če se ta odnos neha, a da do takrat ne more več molčati. Sporočilo je zaključil z močno mislijo:

»Škoda mi je bila povzročena. Prebolel jo bom s pesmijo – kot vedno.«

Ozadje: Parni Valjak in nova era brez Akija

Skupina Parni Valjak, ustanovljena leta 1975, je ena najvplivnejših rock zasedb na prostoru nekdanje Jugoslavije. Aki Rahimovski, prepoznavni vokal in obraz skupine, je z njo ostal povezan do svoje smrti januarja 2022. Po tem se je skupina odločila nadaljevati z novim pevcem – Igorjem Drvenkarjem, nekdanjim zmagovalcem HRT-jeve oddaje The Voice.

Odločitev je sprožila različne odzive – mnogi so skupino podprli, nekateri pa so čutili, da se nadaljevanje brez Akija ne bi smelo zgoditi. Kiki se ni vključil v to razpravo, temveč je jasno povedal, da ne želi biti v tej zgodbi – ne kot član skupine, ne kot tekmec, še manj kot »kopija«.

Sodna bitka in moralna dilema

Poleg glasbenih napetosti se vleče tudi pravni spor glede intelektualne lastnine in blagovne znamke. Na sodišču za intelektualno lastnino naj bi potekal spor med Kikijevo družino in zadnjo partnerko pokojnega Akija, ki naj bi želela pravice do imena in dela Akija Rahimovskega. Kiki opozarja, da se čuti spregledanega kot sin, medtem ko drugi, ki niso nosilci priimka, upravljajo z očetovo zapuščino.

Jasno, iskreno in brez zadržkov

Kikijevo sporočilo ni nastalo iz užaljenosti, ampak iz potrebe po osebni zaščiti, kot oče, sin in človek. Objavo zaključuje z upanjem, da bo slišano in razumljeno:

»Ta Rahimovski je svoboden. Da govori, poje in dela, kar hoče.«

Dear Leader Joe

Sporočilo v celoti, prevedeno v slovenščino:

KIKI RAHIMOVSKI: "Nisem nikogaršnja kopija – in ne bom več tiho"

Spoštovani,

danes, na praznik Marijinega vnebovzetja, k kateri se zatekam po pomoč, sem jo prosil, naj mi da moč odpuščanja za lastne grehe, da postanem boljši človek in da mi da moč, da odpustim tistim, ki očitno ne vedo, kaj počnejo – ali pa to počnejo namerno.

Na žalost sem prišel do točke, ko ne glede na to, koliko me stane, ne morem več samo biti dober in molčati. Toliko udarcev sem prejel, da ta trenutek preneham biti naiven in neumen. Oprostiti zmorem, sovražiti ne znam – a prepričan sem, da ne bom več budala. Po eni strani mi je žal, da moram to povedati, vendar moram zaščititi sebe in svoj integritet, s tem pa tudi integriteto družine Rahimovski in svojih otrok, ki že tri leta spremljajo vse te izjave gospoda Huseina Hasanefendića in molčijo.

Nikoli v življenju nisem javno izrekel niti ene slabe besede o očetovi skupini. Molčal sem in delal svoje, po svojih najboljših močeh. Vse moje izjave v javnosti so bile spoštljive, polne priznanja za njihovo delo in prispevek h hrvaški glasbi. Na žalost pa z druge strani ni bilo enako. Gospoda Huseina sem v življenju, kolikor se spomnim, srečal morda desetkrat – ali nekaj več, a to je nepomembno.

Z nekaj časovne distance sem spoznal, da je bil koncert v čast mojemu očetu v zagrebški Areni v veliki meri pravzaprav avdicija za novega pevca skupine. Tam ni bilo skoraj nikogar od izvajalcev, s katerimi je moj oče sodeloval v karieri – to se je spremenilo v pravi cirkus. Sam sem na tistem odru zapel za očeta, pod tako nepredstavljivo bolečino, da je že to, da sem sploh odprl usta, čudež.

Po očetovi smrti sem bil zaradi medijskega pritiska postavljen pred dve možnosti. Prva je bila, da skupina najde novega pevca in nadaljuje svoje delo v tišini – jaz pa bi zaradi narave situacije izrekel vsaj nekaj pozitivnega. Pa niso. Molčali so. Govorim o medijsko-poslovnem obnašanju velike skupine.

Druga možnost je bila, da bi jaz – zaradi teže trenutka in pritiska na Husa in name – postal tisti, ki bo prepeval očetove pesmi. Svoje stališče sem jasno predstavil že na začetku v izjavi za Jutarnji list. Hus se je žal odločil za drugo pot – tisto, ki sem jo omenjal kot možnost, a nisem verjel, da jo bo izbral, glede na spoštovanje, ki bi ga moral imeti do mojega očeta in vsaj malo do njegovega sina.

Odločil se je, da me v skoraj vsakem intervjuju po nadaljevanju turneje omenja posredno, v šabloni z izjavo, citiram: "Nismo želeli kopije." Ne enkrat, temveč večkrat – in zelo dobro je bilo jasno, na koga se to nanaša. Naj se ne slepimo – te besede so bile jasno usmerjene name. To je bila diskreditacija mene kot sina človeka, ki je temu bendu posvetil 47 let svojega življenja in prelitih litrov znoja na odru.

Popolnoma nekriv sem ga prosil, naj tega ne počne – poslal sem mu prijazno sporočilo. Obljubil je, da ne bo več, a je žal nadaljeval. Nadaljeval je v popolnem nasprotju s tem, kar je predstavljal v javnosti – da morajo igrati, da ne bi oveneli … Hkrati pa je neprestano ponavljal besedo »kopija«.

Namesto da bi zame povedal kakšno lepo besedo ali se opravičil s pesmijo, me je z diskreditacijo označil kot nekoga, ki ni primeren za njegov bend – in s tem ustvaril vtis, da nisem dovolj dober za nič. Ustvaril je narativo, da preprosto nisem dovolj dober.

S svojo kariero in finančno močjo me prekaša – to je realnost. Ljudje verjamejo tistemu, ki ima več uspeha – to je psihologija. A resnica ni takšna. Zato sem bil prisiljen povedati svojo plat zgodbe – javno, preko družbenih omrežij. To je zgodba družine Rahimovski. Plačal sem visoko ceno – a od danes naprej – ne več.

Hus je zelo dobro vedel, kaj dela. Vse to o »kopiji« in iskanju nečesa novega – je bila čista laž. Ravno to, kar je zatrjeval, da noče, je ustvaril skozi Igorja – treniral ga je v glasu, gibih, oblačenju, v celotni viziji podobe, ki bi ljudi spominjala na mojega očeta. Nimam nič proti njemu – a imam proti vsemu temu, kar sem naštel.

Njihov menedžer je o meni negativno govoril tudi mojim kolegom. Tudi takrat sem molčal.

Obstajajo še nekatere stvari, ki so me resnično prizadele, a o tem zdaj ne bom govoril. O zasebnih zadevah nikoli nisem govoril, in nikoli ne bom – nihče ni svet in nihče ni brez napake. A tukaj govorim izključno o poslu.

Na sodišču za intelektualno lastnino smo že več kot dve leti. Ne neposredno s Husom, temveč z zadnjo partnerico mojega očeta, Barbaro. Kdo jo financira in v čigavo korist, lahko vsak s kančkom razuma ugane. Hus je izjavil, da pomagajo Barbari in moji polsestri, ker se čutijo dolžni. In kje sva moja sestra in jaz? Ali midva nisva očetova otroka? Kaj sva midva? Sramotno. Velika skupina? Sramotno. To ne govori v njihovo korist.

Predstavljajte si, da bo lastnica mojega priimka postala tretja oseba – ki se tako sploh ne piše in se tudi nikoli ne bo. Kaj naj rečem svojim otrokom?

Obstaja moralna pravica. Moj oče je 47 let posvetil tej skupini – Hus pa zdaj izjavlja, da je vse to njegovo. Da je »Parni valjak d.o.o.« večji od mojega očeta. Vse je njegovo. Toliko o morali.

Zakaj? Zato, da lahko še naprej uporablja lik in delo mojega očeta – po svoji volji. Tako lahko ljudje, ki so bili čustveno povezani z mojim očetom, dobijo vtis, da bend še vedno misli nanj. Morda res mislijo – a realnost ni takšna.

Če ne spoštujejo mene kot njegovega naslednika in moje sestre Edine – potem ne spoštujejo niti naše otroke in ne spoštujejo niti mojega očeta. Prepričan sem, da če bi bil moj oče še živ, s tem ne bi bil zadovoljen.

Njegovo podobo uporabljajo v naučenem, skoraj gledališkem govoru sedanjega pevca.

Na koncu se vse vrti okrog denarja – vsaj tako se zdi. Njihova zgodba nima več smisla. Niti malo.

Zaradi ljudi, ki jih imam v tem bendu rad in jih spoštujem, še vedno želim, da imajo uspešne koncerte – naj se ukvarjajo z glasbo, ne s tem, kar trenutno počnejo.

Imam pravico – in imam dovolj udarcev, ki sem jih dobil. Dovolj sem dober. Imam svoje pesmi – nekatere so bile velik uspeh. Dokazal sem se kot pevec in kot izvajalec. Nikomur se ne opravičujem. Nikogar ničesar ne prosim. A škoda, ki se mi povzroča, ni naključna – temveč namerna.

Očitno bi bilo za Husa najlažje, če me sploh ne bi bilo. Vse bi bilo preprosteje, kajne?

S tem človekom ne želim več komunicirati. Želim mu vse najboljše, a Kiki več ne bo boksarska vreča. Ta človek mi ne želi dobro – in zdaj to vem.

Žal mi je za Igorja – saj je, tako kot moj oče, lutka na vrvici, ki govori, kolikor mu dovolijo. Naučeni vzorci.

Ta Rahimovski je svoboden, da govori, poje in ustvarja, kar želi.

To ni grožnja, temveč izjava – in prošnja, v nekoliko ostrejšem tonu – da se takšno početje konča. Vse bom odpustil – če se bo nekaj spremenilo. A samo zaradi integritete mojega očeta, ki je bila z vsem tem močno omajana.

Še enkrat – oprostite mi, da to počnem na današnji veliki praznik. A ob ogledu prispevka na RTL Ekskluziv sem začutil, da je bila prestopljena meja.

Meni je bila storjena škoda.

Kot vedno – jo bom pogoltnil s pesmijo.

Iskreno upam, da bo to sporočilo razumljeno.

S spoštovanjem, Kristijan Rahimovski

Kikija Rahimovskega smo kontaktirali za intervju, vendar je sporočil, da v tem trenutku ne želi dajati dodatnih izjav.