Želela sta le, da bo glasno. Z imenom, ki sta ga našla na šivalnem stroju svoje sestre in z Angusom v šolski uniformi, sta ustvarila zvočni zid, ki stoji še danes.
AC/DC niso le bend. So naravna sila. Preživeli so smrt ikoničnega pevca, odhod ustanovitelja zaradi demence, težave z zakonom in izgubo sluha. A njihov recept je ostal enak: trije akordi, surov ritem in nobene balade. Danes, več kot 50 let kasneje, so dokaz, da za nesmrtnost ne potrebuješ sprememb – potrebuješ le elektriko.
Šivalni stroj in šolska uniforma
Zgodba o AC/DC se začne daleč od svetovnih odrov, v predmestju Sydneyja v Avstraliji, kamor se je družina Young preselila iz hladnega škotskega Glasgowa. V hiši, polni glasbenikov, je bil novembra 1973 Malcolm Young tisti, ki je udaril po mizi. Želel je nov bend. Zraven je povabil svojega mlajšega brata, 18-letnega Angusa Younga, ki je bil na kitari pravi divjak.
Ime benda ni prišlo iz sanj ali slovarja, ampak z gospodinjskega aparata. Njuna sestra Margaret je na zadnji strani svojega električnega šivalnega stroja opazila napis AC/DC (izmenični tok / enosmerni tok). Bratoma je bilo ime takoj všeč – zvenelo je nevarno, električno in močno. Nista pa vedela, da je to v nekaterih krogih tudi sleng za biseksualnost, kar jima je v zgodnjih letih povzročilo nekaj zmedenih trenutkov, a glasba je hitro razblinila vse dvome.
Margaret je prispevala še en ključni element mitologije: Angusov imidž. Angus je preizkušal različne kostume – od gorile do Supermana in Zorra – a sestra mu je predlagala, naj nosi kar svojo šolsko uniformo z gimnazije Ashfield Boys High, saj je po šoli tako ali tako vedno takoj zagrabil kitaro, ne da bi se preoblekel. Podoba drobnega šolarja, ki z divjim obrazom in Gibson SG kitaro teka po odru, je postala njihov zaščitni znak.
Prvi pevec je bil Dave Evans, a bend je z njim zvenel preveč kot takrat popularni glam rock (ala Gary Glitter), kar Malcolmu ni dišalo. Želeli so biti trši, bolj umazani. Rešitev se je pojavila v obliki Bona Scotta.
Bon je bil starejši od bratov Young, imel je že izkušnje v pop bendih in je bil takrat pravzaprav – šofer skupine. Ko so ga septembra 1974 končno spustili k mikrofonu, se je zgodila magija. Bon ni bil le pevec; bil je pesnik ulice. Njegov hripav glas in besedila o ženskah, alkoholu in pretepih so bendu dala hrbtenico. Z njim so leta 1975 izdali prvenec High Voltage (avstralska izdaja). AC/DC niso bili več le bend bratov Young; postali so najbolj nevaren in zabaven rock'n'roll stroj v Avstraliji.
Dolga pot do vrha
Leta 1976 so AC/DC vedeli, da so Avstralijo prerastli. Spakirali so kovčke in se preselili v London, središče glasbenega sveta. Tajming je bil čuden. Anglija je bila ravno sredi punk revolucije (Sex Pistols, The Clash). Zaradi surove energije in kratkih, hitrih pesmi so jih glasbeni novinarji pogosto metali v isti koš s pankerji. A AC/DC so to sovražili. Angus je bil jasen: »Mi ne igramo punka, mi igramo rock!«
V naslednjih treh letih so garali kot živina. Izdali so serijo albumov, ki so danes klasike: mednarodno verzijo High Voltage, Dirty Deeds Done Dirt Cheap in surovi Let There Be Rock. Bon Scott je v tem času blestel. Bil je karizmatičen frontmen, ki je z eno roko držal steklenico, z drugo pa mikrofon, medtem ko je prepeval o življenju na cesti. Ena najbolj ikoničnih skladb tistega časa je bila »It’s a Long Way to the Top (If You Wanna Rock 'n' Roll)«, kjer je Bon, ponosen na svoje škotske korenine, igral na dude. To je bil verjetno edini trenutek v zgodovini rocka, ko so dude zvenele nevarno.
Kljub kultnemu statusu v Evropi pa Amerika ni padla. Založba Atlantic je celo zavrnila izdajo albuma Dirty Deeds v ZDA, češ da je produkcija preslaba. Bend je bil besen, a vedeli so, da morajo narediti korak naprej.
Leta 1979 so sprejeli ključno odločitev: zamenjali so producenta. V studio so pripeljali Roberta Mutta Langea. Mutt je bil perfekcionist. Prisilil jih je, da so izpilili vsak ton, a hkrati ni uničil njihove umazanosti. Rezultat je bil album Highway to Hell.
Zvok je bil čistejši, refreni večji, energija pa še vedno brutalna. Naslovna skladba je postala globalna uspešnica. Album je v ZDA prebil zid in postal njihov prvi milijonski uspeh. Končno so bili na pragu svetovne slave. Imeli so svet pod nogami, denar je začel deževati, Bon Scott pa je bil v življenjski formi. Nihče ni slutil, da bo ta avtocesta do pekla zanj imela tragičen in nenaden konec.
Tragedija velikega pevca
Točno 19. februarja 1980 se je rock'n'roll svet zavil v črnino. Po divji noči v londonskem klubu Music Machine je Bon zaspal na sovoznikovem sedežu v avtomobilu svojega znanca. Pustili so ga spati, da bi se streznil, a ko so ga naslednji večer preverili, je bil že mrtev. Uradni vzrok: akutna zastrupitev z alkoholom in zadušitev. Star je bil le 33 let.
Novica je brata Young zadela kot strela z jasnega. Ravno so se pripravljali na snemanje naslednika uspešnice Highway to Hell, ko so izgubili ne le frontmana, ampak najboljšega prijatelja. Bolečina je bila tako huda, da sta se Malcolm in Angus povsem umaknila. Na pogrebu v avstralskem Fremantlu je bilo vzdušje moreče. Bila sta trdno prepričana, da je zgodbe o AC/DC konec.
Prelomni trenutek pa se je zgodil prav tam, ob grobu. Bonov oče, Chick Scott, je pristopil k Malcolmu. Namesto da bi bil zagrenjen, jima je dal blagoslov. Dejal je: »Fantje, Bon bi želel, da nadaljujete. Glasba je bila njegovo življenje, ne dovolita, da umre z njim.« Te besede so bile iskra, ki jo je bend potreboval. Vrnitev v studio ni bila le služba, bila je terapija. Odločili so se, da bodo nadaljevali – ne kljub Bonovi smrti, ampak njemu v čast.
Nazaj v črnem
Seznam kandidatov za novega pevca je bil dolg, a nobeno ime ni bilo pravo. Nato pa se je producent Mutt Lange spomnil pevca iz Newcastla, ki je pel v skupini Geordie. Ime mu je bilo Brian Johnson.
Zanimivo je, da je Briana v preteklosti omenil celo sam Bon Scott. Nekoč je videl Briana nastopati in kasneje bendu rekel: »Ta tip je bil neverjeten, na odru je kričal kot Little Richard in se valjal po tleh!« (Kasneje se je izkazalo, da se je Brian valjal po tleh zato, ker je imel napad slepiča, a Bonu je bilo to všeč).
Brian je na avdicijo prišel sproščen, saj ni imel kaj izgubiti. Zapel je Tinino klasiko Nutbush City Limits in nato še Whole Lotta Rosie. Bend je dobil kurjo polt. Imel je moč, imel je rašplo in, kar je bilo najpomembneje, ni poskušal imitirati Bona. Bil je svoj človek. Nekaj dni kasneje je dobil klic: »Dobil si službo.«
Takoj so odleteli na Bahame snemat nov album. Pogoji so bili obupni – studio so bičale tropske nevihte, kar je vplivalo na elektriko in vzdušje. Te nevihte so navdihnile uvodno vrstico prve pesmi: »I’m a rolling thunder, a pouring rain...« v pesmi Hells Bells.
Megalomanski zvok
Za uvod v album so želeli zvok zloveščega zvona. Niso uporabili sintesajzerja; naročili so izdelavo ogromnega, 2000-kilogramskega bronastega zvona, ki so ga posneli posebej za to. To je bil njihov poklon Bonu.
Album so poimenovali Back in Black. Naslovnica je bila popolnoma črna – znak žalovanja. Založba je nasprotovala, češ da bo videti preveč morbidno, a bend ni popustil. Ko je album izšel julija 1980, le pet mesecev po Bonovi smrti, je eksplodiral.
Back in Black ni bil le uspešen. Postal je fenomen. Z uspešnicami, kot so You Shook Me All Night Long, Shoot to Thrill in naslovno Back in Black, je postal najbolje prodajan rock album vseh časov (takoj za Thrillerjem Michaela Jacksona). Namesto da bi bend propadel, so z novim pevcem dosegli nesmrtnost. Bon Scott je dobil spomenik, ki ga ne bo nihče nikoli porušil.
Za tiste, ki boste rockali
Kako nadgraditi album, kot je Back in Black? AC/DC so leta 1981 odgovorili z albumom For Those About to Rock We Salute You. Naslov je bil poklon rimskim gladiatorjem (»Ave, Caesar, morituri te salutant«), zvočno pa so šli še dlje. Na oder so pripeljali topove.
Ideja se je porodila, ko so gledali poroko princa Charlesa in Diane po televiziji in slišali topovske salve. Angus je rekel: »To hočemo mi!«
Naslovna pesem, ki jo prekinejo grmeči streli iz topov, je postala grandiozen zaključek njihovih koncertov. Album je bil velik uspeh in je postal njihov prvi album, ki je dosegel 1. mesto na ameriški lestvici.
A po tem vrhu se je začela pot navzdol. Sredi osemdesetih se je glasbena scena spremenila. Vladal je hair metal (Mötley Crüe, Bon Jovi) s svojimi baladami in lakom za lase, na drugi strani pa je vzhajal hitri thrash metal (Metallica). AC/DC s svojim preprostim bluzovskim rockom so nenadoma zveneli zastarelo.
Poleg tega so se začele notranje težave. Bobnar Phil Rudd, čigar metronomsko natančen ritem je bil srce benda, je padel v brezno drog in paranoje. Po fizičnem obračunu z Malcolmom je bil leta 1983 odpuščen. Zamenjal ga je mladi Simon Wright.
Albumi Flick of the Switch (1983) in Fly on the Wall (1985) so bili komercialno razočaranje. Produkcija je bila medla, kritiki pa so postajali zlobni. Pisali so, da so AC/DC posneli isti album že desetkrat. Na te očitke je Angus Young odgovoril z eno najboljših izjav v zgodovini rocka: »To je laž! Isti album smo posneli enajstkrat!«
Svetla točka tega obdobja je prišla leta 1986, ko jih je pisatelj Stephen King, velik oboževalec benda, prosil za glasbo za svoj film Maximum Overdrive. Skladba Who Made Who je postala hit in jih vrnila na radijske postaje.
A težav ni bilo konec. Leta 1988, med turnejo za album Blow Up Your Video, je Malcolm Young spoznal, da ima hud problem z alkoholom. Bil je v tako slabem stanju, da je zapustil turnejo, da bi se streznil. Da ne bi odpovedali koncertov, so poklicali svojega nečaka, Stevia Younga, da je vskočil namesto njega. Mnogi fani sploh niso opazili razlike, saj so si Youngi tako podobni – tako po videzu kot po igranju. Malcolm se je vrnil čist in odločen, da bend popelje nazaj na prestol.
Thunderstruck in vrnitev med bogove
Začetek devetdesetih je bil za klasične rock bende nevaren čas. Nirvana in grunge sta pometla s konkurenco, Metallica je z Black Albumom spremenila pravila igre. AC/DC so potrebovali nekaj posebnega, da ne bi postali dinozavri. In Angus Young je to našel – dobesedno z eno roko.
Med igranjem z akustično kitaro je Angus odkril hiter, ponavljajoč se rif, ki ga je igral le z levo roko na vratu kitare, medtem ko je z desno udarjal ritem. Ko so to prenesli na elektriko, se je rodil Thunderstruck. Skladba z albuma The Razor's Edge (1990) je postala globalni fenomen. Uvodni klic »Thunder!« je odmeval po stadionih, od nogometnih tekem do aren. Z novim bobnarjem Chrisom Sladom (ki je imel bobne postavljene ob strani in je igral kot stroj) so bili spet v igri.
A pravi fani so vedeli, da nekaj manjka. Manjkal je tisti značilni »swing«, ki ga lahko ustvari le en človek. Leta 1994 se je zgodilo neizogibno – vrnil se je Phil Rudd. Ko so se leta 1995 zbrali v studiu z legendarnim producentom Rickom Rubinom za album Ballbreaker, je bil stari zvok nazaj. Prvi udarec bobna na pesmi Hard as a Rock je povedal vse – motor AC/DC je spet tekel s polnimi obrati.
Sledilo je obdobje stabilnosti. Izdali so bluesovsko obarvan Stiff Upper Lip (2000) in mirno polnili dvorane. Nato pa so leta 2008, po dolgih osmih letih studijske tišine, udarili z albumom Black Ice. Album je debitiral na 1. mestu v kar 29 državah. Pesem Rock 'n' Roll Train je dokazala, da tudi v digitalni dobi nič ne premaga analognega rocka.
Turneja Black Ice World Tour je bila zmagoslavje. Vrhunec je dosegla decembra 2009 v Buenos Airesu v Argentini. Trije koncerti na stadionu River Plate pred več kot 200.000 fanatičnimi oboževalci so bili posneti za DVD Live at River Plate. Posnetki množice, ki v en glas prepeva kitarske rife in skače kot eno telo, veljajo za enega najbolj intenzivnih prikazov moči rock glasbe v zgodovini. AC/DC niso bili več le bend; bili so religija.
A nihče ni vedel, da so to zadnja leta miru pred popolnim viharjem, ki je grozil, da bo uničil temelje skupine.
Razpadanje temeljev
Po zmagoslavju turneje Black Ice se je zdelo, da bodo AC/DC mirno odpeljali v sončni zahod. A leta 2014 so se začele širiti govorice, da je Malcolm Young bolan. Resnica je bila hujša, kot si je kdorkoli mislil. Družina je potrdila, da Malcolm trpi za demenco. Bolezen je napredovala do točke, ko se ni več spomnil pesmi, ki jih je sam napisal. Človek, ki je bil srce, možgani in ritem sekcija benda, se je moral upokojiti. Njegovo mesto je ponovno prevzel nečak Stevie Young.
Istega leta je udarila nova strela, tokrat s policijske postaje. Bobnar Phil Rudd je bil na Novi Zelandiji aretiran. Obtožbe so bile bizarne: posest drog in celo domnevno naročilo umora (kasneje umaknjeno, a obtožba o grožnjah s smrtjo je ostala). Phil je bil v hišnem priporu in ni mogel na turnejo. Ponovno so vpoklicali Chrisa Slada.
Kljub temu so leta 2014 izdali album Rock or Bust. Naslov se je izkazal za preroškega. Leta 2016, sredi ameriške turneje, je prišla tretja katastrofa. Zdravniki so pevcu Brianu Johnsonu dali ultimat: če takoj ne preneha z nastopanjem v arenah, bo popolnoma oglušel. Brian je bil strt, a ni imel izbire. Odšel je sredi turneje.
Angus Young je ostal sam. Brez brata, brez originalnega bobnarja in brez pevca. Imel je dve možnosti: odpovedati turnejo in vrniti milijone dolarjev ali najti zamenjavo. Naredil je najbolj kontroverzno potezo v zgodovini rocka. Za preostale datume je najel Axla Rosa, pevca Guns N' Roses.
Svet je bil razdeljen. Mnogi fani so vračali vstopnice, češ da to ni več AC/DC, ampak »Axl/DC«. Axl, ki si je ravno takrat zlomil nogo in je nastopal na posebnem prestolu, je presenetil vse. Njegov glas je bil v vrhunski formi in z velikim spoštovanjem je odpel Bonove klasike.
A ko se je turneja leta 2016 končala, je odšel še basist Cliff Williams, ki je v bendu igral od leta 1977. Rekel je: »Dovolj je. To ni več isti bend.« Od legendarne zasedbe, ki je posnela Back in Black, je ostal samo še Angus v svoji šolski uniformi. Zdelo se je, da je to žalosten in osamljen konec največjega rock benda na svetu. Malcolm Young je novembra 2017 umrl in z njim je umrla duša skupine. Ali pač?
Power Up in 50 let elektrike
Po Malcolmovi smrti leta 2017 je zavladala tišina. Večina sveta je bila prepričana, da je zgodba končana. A leta 2018 so se na spletu pojavile zamegljene fotografije članov benda pred Warehouse Studiem v Vancouvru. Na njih nista bila le Angus in Stevie, ampak tudi »upokojeni« Cliff Williams, »odpuščeni« Phil Rudd in »gluhi« Brian Johnson.
Kaj se je zgodilo? Brian Johnson je našel rešitev v tehnologiji. S pomočjo strokovnjaka za avdio tehniko je dobil poseben ušesni aparat (prototip, ki prevaja zvok skozi kosti lobanje), ki mu je omogočil, da ponovno sliši bend in poje brez tveganja za popolno izgubo sluha. Angus je poklical stare tovariše in vsi so rekli: »Za Malcolma!«
Novembra 2020 so izdali album Power Up (stilizirano kot PWR/UP). To ni bil le nov album; bil je posvetilo Malcolmu Youngu, tako kot je bil Back in Black posvetilo Bonu Scottu. Čeprav Malcolma ni bilo več fizično z njimi, je bil prisoten v vsaki noti. Angus je prebrskal njun ogromen arhiv neobjavljenih riffov, ki sta jih napisala v letih pred Malcolmovo boleznijo. Vsaka pesem na albumu je tako soavtorstvo bratov Young.
Nazaj in ostajamo!
Skladba Shot in the Dark je svetu sporočila tisto, kar so vsi želeli slišati: AC/DC zvenijo točno tako kot leta 1980. Nobenih balad, nobenih eksperimentov, samo čisti rock'n'roll. Album je zasedel prva mesta lestvic v 21 državah.
Vprašanje pa je ostalo: bodo še kdaj stopili na oder? Odgovor je prišel oktobra 2023 na festivalu Power Trip v Kaliforniji. Po sedmih letih so AC/DC spet zagrmeli v živo. Na odru sta stala Angus in Brian, ob njima Stevie, na basu se je za en koncert vrnil Cliff, bobne pa je prevzel Matt Laug, saj Phil Rudd zaradi preteklih pravnih težav ni mogel potovati v ZDA.
Leta 2024 so se podali na turnejo Power Up Tour po Evropi in razprodali stadione v nekaj minutah. Čeprav sta se Cliff Williams in Phil Rudd odločila, da turneje ne bosta opravila (zamenjala sta ju Chris Chaney na basu in Matt Laug na bobnih), sta Angus in Brian pri 76 letih še vedno poveljevala množicam.
Po več kot 50 letih kariere so AC/DC edinstven fenomen. Preživeli so trende, tragedije in tehnološke revolucije, ne da bi spremenili eno samo noto svojega stila. Kritiki so jim nekoč očitali preprostost, a prav v tem je njihova genialnost. Ustvarili so univerzalen jezik, ki ga razumejo vsi. Dokler bo Angus Young oblekel šolsko uniformo in prijel za kitaro, bo v svetu rocka visoka napetost.
Kot pojejo sami: »In Rock We Trust, it's rock or bust!«
