Verjamem, da slovenski evroposlanci delajo s polno paro, hvalevredno skrbijo za postopno približevanje Balkana Evropi, prepričan sem, da se - ne glede na stranko, ki ji pripadajo v domovini - tvorno vključujejo v strankarske bloke evropskega parlamenta in skrbijo, da veliko združenje evropskih držav pluje po mirnem morju. Ampak bolj kot to me zanima, kaj slovenski evroposlanci naredijo za svojo državo.

Seveda verjamem, da se trudijo na vse kriplje in pretege, da bi bila Slovenija prepoznavna, zanimiva, država, v kateri bi druge članice videle solidnega partnerja za sodelovanje. A vendarle čakam na konkreten dosežek, morebiti le predlog, ki bo pomagal tudi meni, običajnemu državljanu običajne države EU. Bodi dovolj floskarjenja, napisal bom zelo direktno. Čakam, da se bo kak evroposlanec odločil in dal pobudo za zaščito majhnih trgov, kot je slovenski, in majhnih skupin potrošnikov. Eden najbolj v nebo vpijočih primerov - a poudarjam, ne edini - je Applov iPhone. Apple - to uspešno ameriško podjetje - majhen slovenski trg (mobilne telefonije) najbrž sploh ne zanima, kot ne zanima številnih drugih ponudnikov tehnologije in še česa. Preprosto - premajhni smo, že samo prevajanje navodil v slovenščino bi jih najbrž stalo več, kot bi iztržili od prodanih primerkov. Ampak to ne sme biti opravičilo. Če živimo v skupni državi - Evropski uniji, kjer velja pravilo eden za vse, vsi za Grčijo, pardon ... enega, bi najbrž veljalo uvesti zakon, ki nalaga vsem korporacijam, ki želijo nastopiti na Evropskem trgu, da to storijo regionalno - z izpostavami v VSEH državah, tudi Sloveniji. V devetnajstih letih slovenske samostojnosti smo se iz regionalne zvezde, odskočne točke za naskok držav nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope, spremenili v regionalno luknjo, ki pobira ostanke. Velike korporacije slovenske posle vodijo iz sosednjih držav, mi pa si zatiskamo oči, v upanju, da se bo lepega dne kaj spremenilo. Dragi moji - nič se ne bo spremenilo, samo slabše bo. Brez kančka trme in poguma nas bodo veliki - ne požrli, ampak prezrli.

Bela lisica v obliki kokoške na evropskem zemljevidu držav, kjer je mogoče kupiti iPhone, je zgovorna, a problem ni v tem mobilniku, problem je v načinu, ignoranci in odnosu. In molku vseh, ki bi morali - ob tej in podobnih priložnostih - kaj reči. "Pa kaj se tale razburja zaradi te (pre)drage igrače ..." boste rekli. Ampak ne gre za stvar, gre za princip in način funkcioniranja naše ljube domovine, kjer nas "pokončno ponižni" vzgajajo v "ponižno pokončne".

"Pa kaj kompliciraš," pravi moj prijatelj. "Kot smo nekoč po prašek, kavbojke in tudi banane hodili čez mejo, bomo zdaj po iPhone in drugo šaro spet hodili v Trst in Celovec."

Ampak ob teh besedah žal pozablja, kako se je s tisto državo, v kateri smo hodili kupovat čez mejo, končalo ...