Nedeljo, 6. junija, si bomo dobro zapomnili. Ne samo zaradi zmage male talentirane Line, ki je s svojim otroškim glaskom očarala Slovenijo, pač pa tudi zaradi referendumske potrditve arbitražnega sporazuma.
Čeprav se bo kdo zgražal, da dva tako različna dogodka mečem v "isti koš", to počnem pri polni zavesti. Preprosto zato, ker so nekatere stvari na prvi pogled videti povsem nedolžne, a so pravzaprav znanilec nove dobe, po drugi strani pa so lahko stvari, ki so videti usodne, zgolj privid, ki bo izginil takoj, ko bo prvi nogometaš brcnil žogo na svetovnem prvenstvu. Pa pojdimo lepo po vrsti. Pop TV nam je z uspešno in vizualno vrhunsko izpeljanim izborom tlakoval stopničke v "pekel". Če mislite, da nam bo v prihodnje kaj prihranjeno, se motite. Resničnostni šovi, izbiranja talentov in še kakšna podobna licenčna oddaja bodo postala - ne le prijetna popestritev, ampak "kruti" spremljevalec večernih uric pred televizorjem. In na površje bo naplavilo "vsega boga", kot rad stranskim produktom takšnih oddaj reče moj dober prijatelj. Sicer pa ne le odkrivanje talentov, ampak njihova umestitev v medijski prostor, predvsem pa njihova prepoznavnost šele po nastopu v Talentih bi lahko dala misliti marsikomu. Kot bi lahko dale misliti izjave naših politikov, ki so nanizane v razponu od najbolj bedastih do najbolj teatralnih. Kot volilno telo - ta nedefinirana gmota mesa, ki jo pokličejo na pomoč vsake štiri leta in po potrebi še takrat, kadar bi se politiki radi znebili odgovornosti - sem vesel, da je konec nakladanja. Kolikor so nam naložili zagovorniki in nasprotniki tega sporazuma, normalen človek res težko (pre)nese. Najbrž moraš biti vsaj malo nor, da ob bolnosti nekaterih argumentov ne zmečeš ene v Piranski zaliv in druge v Muro. To, kdo je imel prav, kdo je sadil rožice in kdo odmetaval drek, bo tako ali tako pokazal čas.
Ali kot pravijo dežurni modreci: "Zdaj se šele zares začne." Ampak to je zgodba - o (ne)prevzemanju odgovornosti za besede in dejanja, dogovarjanjih pod mizo (in še kje), o kupčkanju, preštevanju, grožnjah in obljubah, spletkah, skratka pravi drami - za kdaj drugič, mi smo ta hip pri nogometu, pri nastopanju naših fantov na svetovnem prvenstvu, pri vročem poletju ... Če sem nekoliko sarkastičen - kdo sploh še razmišlja, kaj bo prinesel september, prihodnje leto ... "Mi živimo za danes, za ta hip ..." Kje sem že to slišal? In predvsem - kako so se obdobja v zgodovini, ko so ljudje tako razmišljali, končala?!
