Če česa, potem Davidu, kljub skorajšnjemu 47. rojstnemu dnevu in kljub redkejšim izdajam v zadnjih letih, res ne moremo očitati, da ne obvlada posla in da ni s srcem pri delu. Mogoče je star, mogoče gre komu v nos, ker vrti tudi klubske klasike, a mojstrov kot je on danes ne delajo več.
Davidu in njegovi lepi spremljevalki, hongkonški oblikovalki Wendy Puyat smo se pridružili na večerji v trendovskem klubu v centru Ljubljane. Ob gostiteljih so nam družbo delali tudi DJ Umek in nekaj manekenk, ki jih redno srečujemo na vročih plesiščih.
Večerjo omenjamo, ker smo jo izkoristili za izčrpen pomenek z gostom, ki bi se lahko o glasbi pogovarjal celo noč. Začeli smo z legendarnim brooklynskim didžejem Larryjem Levanom, rezidentom kluba Paradise Garage, ki ga bo ekipa RDYO na DiscoNautici počastila s sobotno disco retrospektivo. David se ga spominja kot temperamentnega človeka: "Bil je pač takšen kot vsi geji. In eden prvih, če ne kar prvi didžej, ki je postal pravi zvezdnik in okoli katerega je bil zgrajen klub in zvočni sistem. Larry je bil galsbena institucija svojega časa, založbe in producenti pa so na njegovih večerih redno testirali odziv na prihajajoče plošče." David sicer ni nostalgik, ga pa motijo razmere na klubski sceni, katere kakovost pada. "Če se ustavimo le pri produkciji: včasih si si moral pot v studio zaslužiti. Moral si vedeti, kaj boš tam počel in delalo se je z živimi glasbeniki. Snemanje plošč je bilo drago in tega nisi mogel početi na domačem računalniku, a kakovost glasbe je bila bistveno boljša kot danes, ko skoraj ni skladb, ki bi se vrtele več kot zgolj nekaj mesecev."
Spomnil nas je tudi na šok, ki ga je doživel ob prvem gostovaju v Londonu. "Ob koncu 80. let so me povabili na finale DMC-jevega izbora najboljšega didžeja, ki ga je povezoval Pete Tong. 55 minut po tistem, ko sem stopil za gramofone, je prišel do mene in se mi zahvalil za nastop, občinstvo pa mi je navdušeno ploskalo. Bil sem šokiran, saj na kaj takega kot je eno ali dvourni nastop, Američani nismo bili navajeni. Nič nam ni bilo jasno. Mi smo vrteli celo noč, nekaj normalnega je bilo nastopati po 15 ur in več skupaj. In še do danes se nisem čisto navadil na dvourna gostovanja, ki so postala nekakšen standard v klubski industriji. A to je zato, ker didžeji, ki to postanejo na podlagi ene uspešne produkcije, brez kilometrine za gramofoni, preprosto nimajo znanja. Niso glasbeno podkovani in ne znajo odvrteti dolgih razgibanih setov, v katerih moraš vzdušje na plesišču spretno dvigovati in spuščati. V dveh urah je nemogoče zgraditi zgodbo. Jaz se po dveh urah šele dobro ogrejem." Kar je kasneje v praksi dokazal tudi v nabito polnem Fashion TV Clubbingu v InBoxu.
Začel je ob enih zjutraj. Na polno. Zgoraj brez in s svojim udarnim hitom How Would You Feel. Plesišče je ponorelo in energija je takoj začela teči v obe smeri. Kar je sledilo, je bil verjetno najbolši žur sezone v InBoxu, v katerem se je moderna hišna produkcija prepletala z remiksi pop/rock hitov in vokali div kot so Donna Summer, Jocelyn Brown, Beyonce, Britney Spears in Barbara Tucker. In zgodba, ki bi morala trajati tri ure se je kar naenkrat raztegnila na štiri, pet, šest ur. In tudi potem so si najbolj vztrajni plesalci še uspeli izboriti dva bisa, ki sta se zavlekla globoko v jutro. Preverite na videoposnetkih.
Če vam je všeč Morales, boste morda uživali na Bobu Sinclaru. Nagradna igra tukaj.
