Vladimir Vodušek je novinar, ki ni nikoli ostal neopažen – kariero dobro obveščenega političnega novinarja je začel na nacionalki, bil je dopisnik iz Beograda, potem je prestopil na Pop TV in čez nekaj let nazaj na TV Slovenija. In potem je ostal brez oddaje – in brez dela. Zdaj pa je večinski lastnik televizije Info TV, kamor je preselil tudi oddajo Vroči stol.

Kaj se je zgodilo na TV Slovenija, da so vam ukinili oddajo Vroči stol, pogodbe pa niso hoteli podaljšati?

Leto dni sem se odločal, da bom s Pop TV, kjer sem delal od leta 1999 do 2007, prestopil na TV Slovenija. Zelo težko sem se odločil. Mikalo me je, da se vrnem, ker sem poklicno pot začel kot pripravnik prav na nacionalki. Tudi najbolj slavna leta mojega novinarstva so bila leta dopisništva iz Beograda, tik pred vojno in med vojno – od leta 1988 ali 1989 do leta 2002, 2003. Potiho sem si vedno želel nazaj, ne vem, zakaj – rekel sem, da se vračam domov. Podpisal sem pogodbo za leto in pol, ker urednik Rajko Gerič in direktor Jože Možina nista hotela skleniti daljše. A z obljubo, da bi me tudi zaposlili. Verjel sem jima, da hočemo narediti zgodbo, da želimo vrniti staro slavo TVS.

Zakaj ste zapustili Pop TV – tam ste imeli odličen novinarski status, najbrž tudi plačo?
Zdelo se mi je, da smo naredili vse, kar smo si zastavili. Leta 1999 je Pop TV šele začenjala spreminjati strukturo poročil, prej so imeli na prvem mestu nesreče; Perovič in Jurenec sta me prepričala, naj pridem – in od takrat je šlo samo še navzgor, po gledanosti in po finančni plati. Pop TV je doživela razcvet in zmago nad konkurenco. Osem let pozneje sem potreboval nov izziv.

Usodni zaplet je oddaja Vroči stol na TVS doživela, ko jo je zapustila Barbara Brezigar.
Takrat sem prvič izvedel, da velja na nacionalki pravilo, da mora vsak gost vedeti, s kom se bo v oddaji soočil. Če si javni delavec, če imaš stališče, zakaj bi moral vedeti, kdo bo v oddaji – ali da si celo sam izbiraš goste, kot je tudi že v oddaji prej poskusila Brezigarjeva. Povabil sem pač tiste, ki lahko o temi kaj povedo in ki imajo različna stališča. To avtonomijo sem si pustil. Takrat nisem vedel, da je Penko v postopku, da ga spremljajo, da ga bodo priprli – to je bilo teden dni pred aretacijo.

Če hočeš biti torej neodvisen novinar, si moraš kupiti televizijo?
Ja, jaz pravim, da sem si kupil delovno sredstvo! (Smeh.) Tistih nekaj mesecev je bilo res kriznih, do konca nisem vedel, ali mi bo nakup uspel ali ne, a sem se odločil, da bom ostal v medijskem svetu, v novinarstvu – to sem počel in gradil dvajset let, v tem sem dober.

Mediji so omenjali 3 milijone evrov za nakup? Rekli ste, da ste vzeli kredit … to je kar velik kredit!
O tem bi težko govoril, a mediji so bili kar blizu pravih številk. Napeto je bilo, za nakup se je potegoval tudi Petan z Dnevnika, a je potem odstopil, kar je verjetno povzročilo nekaj slabe volje. Kombinacija časopisa, televizije in interneta bi bila lahko v tem kriznem času zmagovita. Vsaj za naslednjih dvajset let.

Zdaj ste večinski lastnik in …
… član uprave in izvršni direktor ter avtor oddaje Vroči stol.

Kako gresta skupaj lastnik televizije in hkrati novinar – je združljivo?
Lahko vam rečem samo to, da se moram zdaj ukvarjati z izterjavami, plačami za več kot sto ljudi, treba je dobiti reklame, prej sem mislil, da je novinarstvo nekaj hudega – zdaj pa ugotavljam, da je to gosposki poklic. Krizno poslovanje, kjer desetkrat na dan doživiš živčni zlom – to je nekaj novega zame. A počasi se stvari postavljajo v red.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Stop, št. 20/2009.