Delo je avtor napisal v letih 1604 in 1605, na vrhuncu svoje priljubljenosti, približno takrat kot večino velikih tragedij. Zgodba je bila med drugim znana kot tema priljubljene drame anonimnega avtorja Resnična kronika zgodovine kralja Leara in njegovih treh hčera, ki jo je Shakespeare nedvomno poznal. Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla družba na prehodu iz 16. v 17. stoletje.
Današnje branje Kralja Leara znova izrisuje podobo sodobne družbene realnosti, ki je spet na robu velikih političnih sprememb in delitev: to je drama o očetih in vodjih, ki jih je težko ljubiti, čeprav zahtevajo brezpogojno in neskončno ljubezen, in je drama o družbi, o naših otrocih, ki jim ne ostaja veliko izbire, razen radikalnega nasilja, ki nujno pelje v samouničenje.
Kralja Leara upodablja Janez Škof, v uprizoritvi pa blestijo tudi Tamara Avguštin, Mina Švajger, Ivana Percan Kodarin, Gorazd Logar, Marko Mandić, Timon Šturbej, Domen Novak, Jure Henigman in Peter Podgoršek. Mlakar se je razveselila srečanja z umetnostno zgodovinarko in kustosinjo Zdenko Badovinac.
