Vsemogočni, iznajdljivi, dobro plačani in neredko skrajno ekscentrični televizijski odvetniki so pri gledalcih zelo priljubljeni, resnica o odvetniškem delu pa se zelo razlikuje od fikcije.
Odvetniki so, tako kot zdravniki, več kot očitno nadvse hvaležna tema za televizijske serije, vendar se gledalcu kaj hitro zastavi vprašanje, ali je njihovo poklicno življenje tudi v resnici tako glamurozno in dramatično, kot je prikazano na malih zaslonih. So v odvetniških vrstah res taki ekscentriki, kot sta John Cage iz Raztresene Ally in Denny Crane iz Zvezd na sodišču? Skoraj zagotovo ne, saj tudi med zdravniki ne bi našli nobenega, ki bi bil podoben dr. Housu. Pravosodni sistem in potek postopkov sta v nekaterih serijah prikazana točneje kot v drugih, bolj banalni vidiki odvetniškega življenja pa so v vseh pometeni pod preprogo. Dolgotrajnih priprav na sodne procese, poglabljanja v predpise in iskanja precedenčnih primerov, ur in ur analiziranja dokazov ter grajenja obrambe, ki so bistvo odvetniškega dela, v serijah skoraj ni zaslediti; nekaj pravnikov je javno omenilo, da marsikateri sveži ameriški študent prava doživi veliko razočaranje, ko je soočen z drastično razliko med televizijsko fikcijo in realnostjo. Neki odvetnik je ob vprašanju na to temo povedal, da žena noče več z njim gledati odvetniških serij, saj ji gredo na živce njegovi neprestani komentarji očitnih nepravilnosti v prikazu pravniškega dela.
Od časov Zakona v Los Angelesu in Matlocka se je zgodil zanimiv premik v karakterizaciji glavnih likov v odvetniških serijah. Brezmadežne odvetnike z močnim čutom za moralo in požrtvovalne borce za pravico so zamenjali ekscentriki in antijunaki, ki ne trznejo z očesom, ko je treba poseči po nezakonitih metodah, da dosežejo svoj cilj in zmago na sodišču. Ta trend se je začel s Prakso, pri kateri se je izkazalo, da so pri gledalcih najbolj priljubljeni prav tisti liki, ki izstopajo iz povprečja zaradi svojih napak in posebnosti. Tako Alan Shore v Zvezdah na sodišču mimogrede poskrbi za to, da se konkurenčni odvetnik od blizu spozna s prostitutko, nato pa ga izsiljuje s fotografijami njunega srečanja. Denny Crane iz iste serije se zanaša na svoj ugled v odvetniških vrstah in se pogosto sploh ne pripravi na nastop na sodišču, ker se mu ne ljubi ubadati z debelimi spisi. V seriji Eli Stone, ki jo prav zdaj spremljamo pri nas, glavni junak sprejema primere na podlagi čudaških vizij, ki jih doživlja zaradi anevrizme. John Cage v Raztreseni Ally je zaradi svoje čudaškosti komajda zmogel normalno funkcionirati, Sebastian Stark iz serije Shark, ki je zamenjal strani in se iz odvetnika prelevil v tožilca, se pri delu ne meni za nobena pravila. Čeprav so taki ekstremi rojeni v domišljiji scenaristov, pa imajo skupni imenovalec, ki ima korenine v resničnosti – iznajdljivost, razmišljanje zunaj utečenih tirnic, samozavest in prepričljivost pri nastopu pred sodnikom in poroto so ravno tako pomembni dejavniki kot predhodne priprave, čeprav prvo brez drugega seveda ne deluje. Seveda to velja za ameriški pravosodni sistem, ki se od slovenskega bistveno razlikuje. Pri nas se snemanja serije, osredotočene na odvetnike, ni lotil še nihče; morda zato, ker bi bila po vsej verjetnosti strel v prazno. Nekaj "zvezdniških" odvetnikov, ki bi lahko služili kot podlaga za glavne like, sicer imamo, vendar bi bilo iz naše pravosodne realnosti, sodnih procesov, ki se vlečejo v neskončnost, in sosedskih sporov za kvadratni meter zemlje s še tako domišljijo težko ustvariti kaj gledalcu zanimivega.
