Ekipi meteorologov, ki na nacionalki podajajo vremenske napovedi, sta se pridružila nova člana Veronika Hladnik in Luka Ravnik. Takoj poudarita, da napovedovanje vremena ni eksaktna znanost, ampak meteorologi napovedujejo zgolj verjetnost, kaj se bo zgodilo, zato so zmote možne. »Ni čarovnika na tem svetu, ki bi znal točno napovedati vreme,« pravi Luka.

»Se mi zdi, da smo včasih ljudje bolj jemali vreme takšno, kot je, zdaj pa bi vsi radi vedeli točno napoved za uro, minuto, za svojo ulico, vrtiček … Včasih ljudje kar nočejo razumeti, da gre za napoved, ne gotovost,« razmišlja Veronika. Oba se z napovedjo vremena sicer ukvarjata šele dobrega pol leta – Veronika, ki je tudi še asistentka na Fakulteti za matematiko in fiziko, je na Arsu zaposlena od septembra lani, nekako v tem času pa je na prognostiko (Oddelek za meteorološke napovedi in informacije) prišel tudi Luka, ki je sicer na Arsu zaposlen že približno deset let, a je prej delal kot inženir na področju meritev. »Zaželel sem si spremembe in sem z meritev vremena prešel na razumevanje, napovedovanje vremena,« pojasni. »Primarno se sicer še vedno ukvarjam z meritvami, saj je moj matični oddelek Sektor za daljinske meritve atmosfere, delno pa sem tudi prognostik.«

Navdušenka

Šestindvajsetletna Veronika se spominja, da je njen oče včasih klical odzivnik za vreme in ga nato dal poslušat otrokom. »Zelo mi je bilo zanimivo in to je bil verjetno moj prvi stik s tem področjem.« A nad meteorologijo so jo zares navdušili šele prijatelji v srednji šoli in se je pridružila Slovenskemu meteorološkemu forumu. »Vsak od nas je doma nekaj meril, tudi meni so za rojstni dan kupili preprosto vremensko postajo. Tako sem se navdušila, da mi je kasneje oče naredil leseno meteorološko hišico, kupila sem dva termometra in merila. Zdaj pa imam profesionalno postajo, s prijatelji smo ustanovili Društvo za raziskovanje vremena in podnebja, veliko se ukvarjamo z meritvami, postavljamo merilne postaje tudi po hribih ... Podatke potem obdelamo in napišemo kakšen članek.«

Raziskovalec

»Jaz pa sem do meteorologije prišel bolj spontano,« pojasnjuje 37-letni Luka. »Že od mladih nog sem imel rad naravo, hodil sem k tabornikom, v hribe, zanimali so me naravoslovje, fizika in raziskovanje, želel sem si raziskovati vesolje, oceane ali atmosfero – in sem pristal nekje na sredi,« smeje pove. Po desetih letih precej terenskega dela na merilnih mrežah se je zdaj malo »ustalil« v pisarni. »Daljinska zaznava atmosfere so sateliti, radarji, radiosondažne meritve z balonom … Ukvarjam pa se tudi z razelektritvami, torej s strelami. To je aktualna tematika, ki nam dela ogromno preglavic, radi bi znali napovedati, kdaj se bo nevihta razvila v hujšo in kdaj ne. Strele kot odraz dogajanja v oblaku so lahko neki indikator, kaj se bo zgodilo, in to skušamo povezati,« pojasni in takoj zavrne domnevo, da je lovec na strele.

Več v novem Vklopu!