Televizijska serija Mladi papež pripoveduje zgodbo o začetkih papeževanja kontroverznega Pija XIII., prvega ameriškega papeža v zgodovini. Slednji, ki se je rodil kot Lenny Belardo, v resnici sicer nikoli ni papeževal, saj gre za izmišljeni lik, kar pa ne pomeni, da se Vatikanu dejansko nikoli ne bo zgodil. Serija papeža Pija XIII. prikazuje kot razklano in problematično osebnost, torej bolj človeško in manj idealizirano.
V glavnih vlogah blestita Jude Law kot Pij XIII. in Diane Keaton kot sestra Mary, v Vatikanu živeča ameriška redovnica. Serija je, ne boste verjeli, italijanska. Torej prihaja iz pobožne države, kjer je (vsaj navidez) papež na Zemlji še vedno bog. Režiral jo je oskarjevec Paolo Sorrentino, gre pa za koprodukcijo televizijskih hiš Sky, Canal+ in HBO. Na programu HBO jo lahko spremljamo tudi pri nas. O papežih je bilo sicer za italijansko televizijo posnetih več kot 50 filmov in serij, tudi v Hollywoodu so jih kot glavne junake ali antijunake postavili v središče številnih filmov in tudi serij. Še večkrat so se pojavili v stranskih vlogah, ki pa so imele na razplete zgodb pogosto usoden vpliv. Tako kot je bil skozi zgodovino usoden tudi vpliv Cerkve, za katero se je že večkrat izkazalo, da se zna jasno opredeliti tudi do sodobnih izdelkov o njenih predstavnikih, med katere spadajo tudi filmi in serije o papežih.
Papeži in ozračje skrivnostnosti
Radijski voditelj in filmski kritik na Radiu Slovenija Miha Zor meni, da filmske in televizijske upodobitve RKC v največji meri določa ozračje skrivnostnosti. »Za ustvarjalno domišljijo je namreč skrivnostnost izjemno plodno področje: kolikor večja je odsotnost znanih dejstev, toliko več filmske vsebine si je mogoče izmisliti. Poleg tega je široko razširjen občutek, da ne gre le za skrivnostnost, temveč prav zares za skrivaštvo, za skrivanje izjemno temnih skrivnosti, takšnih, ki celo presegajo vsakršno domišljijo. Če si film oz. zgodba jemlje takšno izhodišče, potem je izdelek skorajda nujno zaznamovan s spektakularnostjo. Primeri, ki nam najprej padejo na pamet, so denimo romani Dana Browna in po njih posneti filmi: Da Vincijeva šifra (Ron Howard, 2006) in Angeli in demoni (isti režiser, 2009). Večinoma gre v tovrstnih izdelkih literarne in filmske industrije za fiktivne osebe, torej tudi za fiktivne cerkvene može; se pa domišljija ali vsaj le delna – če ne nujno tudi pristranska – uporaba dejstev včasih v veliki meri udejanjita tudi pri upodobitvah, ki hočejo nekaj povedati o resničnem zgodovinskem času in resničnih zgodovinskih osebah,« opozarja Zor in dodaja, da je slednje ponavadi manj problematično pri bolj oddaljeni zgodovini, npr. pri upodobitvah renesančnih papežev (Julija II. in njegovega odnosa z Michelangelom v filmu The Agony and the Ecstasy (Carol Reed, 1965), pa tudi Borgijca Aleksandra VI. v nadaljevanki iz leta 2013).
Celoten članek preberite v aktualni številki revije Vklop!
