V ponedeljek, 15. septembra, na male ekrane prihaja ruska kultna klasika Morski vrag, ki je leta 1962, ko je prišla na velika platna, povzročila pravo evforijo.
Človek dvoživka
Prebivalce argentinskega obmorskega mesteca, kjer živijo predvsem lovci na bisere in mali trgovci, prestrašijo poročila o neznanem bitju, ki prebiva v oceanu. Nihče ne ve točno, za kaj gre, a še sanja se jim ne, da gre v resnici za človeka. Glavni junak, mladi Ihtijander, kar v grščini pomeni riba in mož, je posvojeni sin drznega zdravnika in znanstvenika Salvatorja, ki mu, da bi rešil dečkovo življenje, vsadi škrge morskega psa in s tem omogoči dihanje pod vodo. To mu daje določene prednosti, a tudi povzroča precej težav, saj je najbolj pomembno seveda, da to ostane skrivnost. Njegov mirni obstoj se poruši, ko pred napadom morskega psa reši Guttiere, prelepo hčer lovca na bisere. Ihtijander se zaljubi in odpravi v mesto, da bi jo našel, a tam izve, da lepotica zmotno meni, da je bil njen rešitelj lokalni pokvarjeni mogotec Pedro Zurita. Zurita si želi Guttiere in bogastvo oceana, a njegova pohlepnost sproži tragedijo. Izve namreč za Ihtijanderjevo identiteto. Zamenjane identitete in mestne skušnjave vodijo mladega morskega vraga v svet pogodb in kletk.
Družbenokritična romanca
»To je nekakšna različica zgodbe Mala morska deklica, samo da sta zamenjana spola, ampak z družbenorazrednim konfliktom, noro znanostjo in mariachi glasbo v ruščini,« je na spletu film opisal eden od bolj modernih gledalcev. Ruska kultna klasika Morski vrag (Čelovek-amfibija) je združila znanstveno fantastiko z melodramo in v enem filmu več različnih tonov. Je namreč sodobna pravljica o ljubezni, izkoriščanju in znanstveni nadutosti. Kot romantičen film gledalcu predstavi par, ki se je zaljubil, a je ločnica med njima fizična meja med kopnim in morjem, kar pa pomeni tudi med svobodo in omejitvami. Kot družbenokritičen izdelek obsoja pohlep, izkoriščanje naravnih virov in kolonialno izkoriščanje, ki jih predstavlja posel z biseri, pod velik vprašaj pa postavlja tudi etiko eksperimentalnih znanosti, saj je doktor Salvator za Ihtijandra hkrati dobrotnik in grešnik. Če pa ga gledamo z vidika mladinske kinematografije, se Morski vrag osredotoča na izobčenega junaka, njegova lepota in odpor pa sta kot nekakšen tihi izziv konformizmu. Film je posnet po istoimenski knjigi, napisal pa jo je leta 1928 ruski pisec Aleksander Beljajev. V 20. in 30. letih preteklega stoletja je bil izredno cenjen v žanru ruske znanstvene fantastike, pogosto so ga imenovali tudi za pionirja in »ruskega Julesa Verna«. Roman Čelovek-amfibija velja za eno njegovih najbolj znanih del in temeljno besedilo ruske znanstvenofantastične literature. Podobno kot njegova druga dela tudi to raziskuje možnosti preživetja v ekstremnih razmerah, predvsem pa moralno integriteto znanstvenih poskusov. Prisotna je tudi socialistična ideja o izboljšanju življenjskih razmer za revne po svetu.
Mlada ekipa, velika naloga
Vladimir Korenev upodobi glavnega protagonista Ihtijandra, Anastasija Vertinskaja pa blesti v vlogi lepe Guttiere. Korenev, ki je bil ob izidu filma star 21, je hitro postal seks simbol. Vertinskaja pa jih je štela rosnih 17, ko jo je Morski vrag izstrelil med zvezde. »Postala je prava blagovna znamka. Ljudje so hodili v kino, da bi jo gledali,« je leta pozneje izjavil njen mož Nikita Mihalkov, tudi igralec. Še ne polnoletni igralki se je drastično spremenilo življenje in v intervjuju je desetletja kasneje priznala, da jo je zgodnja slava zelo slabo zaznamovala: »V tistih časih ni bilo varnostnikov. V šolo sem hodila s tramvajem, morala sem čakati v vrsti za kruh, tako kot vsi ostali. Ne samo da so me prepoznali, ampak so se me tudi dotikali. Takrat sem razvila strah pred množicami. Ta neizmerna psihična nasilnost me je preganjala vse življenje.«
Tudi snemanje filma ni bilo mala malica, saj je morala sama opraviti težka podvodna snemanja v pozni jeseni, ko je bilo že mrzlo. Enako usodo je doživel Korenev, saj kaskaderjev nista imela, zato sta morala opravljati težke treninge. Baku, glavno mesto Azerbajdžana, in Črno morje pa sta se za potrebe snemanja prelevila v obale in morje Argentine. Režijsko taktirko sta tokrat prevzela kar dva režiserja, Vladimir Čebotarjov in Genadij Kazanski, pri čemer je bil podvig še posebej zahteven za vse prizore, povezane z morskim delom filma. Po besedah Čebotarjova sta se z direktorjem fotografije Eduardom Rozovskim eno leto potapljala pod vodstvom najboljših sovjetskih potapljačev.
Režiser je pod vodo preživel 260, direktor fotografije pa kar 400 ur. Čebotarjov je trdil, da je bil to prvi film, posnet na dnu Črnega morja v Krimski regiji. V stik naj bi stopil tudi z legendarnim Jacquesom Cousteaujem, ki naj bi bil pripravljen pomagati, a studio ni hotel izplačati tuje valute za nekaj, kar so smatrali za film za otroke. Pošteno so se ušteli, saj je Morski vrag s 65,5 milijona gledalcev postal vodilna sovjetska uspešnica leta 1962, pri kasnejših predvajanjih pa naj bi si ga ogledalo več kot 100 milijonov ljudi. Rekord gledanosti je držal vse do leta 1974 in postal 11. najbolj priljubljen sovjetski film vseh časov. Po besedah Čebotarjova v resnici nista bila potrebna dva režiserja, saj je imel Kazanski s snemanjem bore malo dela. Menda ni znal niti plavati, studio pa naj bi ga poslal bolj kot varuško za Čebotarjova, in to zaradi škandala, ki se je zgodil na snemanju drugega filma. A vseeno je režijski dvojec odlično uravnotežil žanrska pričakovanja in znanstveno fantastiko povzdignil v pravo moralno pravljico. Veliko je pripomogla tudi glasba, ki jo je za film ustvaril Andrej Petrov. Skozi film namreč prepleta latinske ritne z rusko senzibilnostjo, njegova pesem Song about the Sea Devil, kar v prevodu pomeni pesem o morskem vragu, pa je postala tudi glasbena uspešnica.
Zapuščina
Film, ki je tako navdušil celoten narod, čeprav ni resnično presegel meja Sovjetske zveze, je seveda pustil dolgoročen kulturni in družbeni vpliv. V šestdesetih so se člani amaterskega potapljaškega kluba Ichthyander v Donecku lotili projekta Ichthyander – prvega projekta v Sovjetski zvezi, ki je vključeval podvodna bivališča. Po naslovnem junaku so poimenovali tudi vrsto morskega polža, Daphnella ichthyandri, in ribo, Chlorophthalmus ichthyandri. Morski vrag je opredelil, kaj žanr lahko je – fantazijsko-romantični film, ki je čuten, a brez spolnosti, pustolovski, a brez militarizma. Zato si je skozi leta izboril kultni status in tudi oboževalce prek meja Rusije. Priznani režiser in scenarist Quentin Tarantino je razkril, da je to njegov najljubši ruski film, ki ga je med odraščanjem pogosto gledal na ameriški televiziji, sinhroniziranega v angleščino. Leta 2004 so posneli modernizirano verzijo v obliki mini serije, leta 2012 pa so načrtovali rimejk v rusko-italijansko-nemški koprodukciji, a je padel v vodo. No, se je pa okoli filma desetletja kasneje pojavila kontroverznost. Režiserja in scenarista Guillerma del Tora so namreč obtožili, da je v štirikratnem dobitniku oskarja, filmu Oblika vode (The Shape of Water), posnel zaplet in celo naslov. Dejstvo je, da se hollywoodska uspešnica iz leta 2017 dogaja prav leta 1962 in da pošasti v filmu pravijo »Amphibian Man«, kar je angleški prevod ruskega »Chelovek-amfibiya«, a tu se podobnosti večinoma končajo. V prizorišču, tonu in tudi ideologiji se filma povsem razlikujeta. To seveda ni utišalo zlobnih jezikov, je pa povzročilo zanimive razprave o vplivu, poklonu in tanki črti med tem in prilastitvijo.
Sovjetska romanca znanosti in morja
Pravljica, ki je gledalcem dala tudi misliti, je z bleščečimi morskimi pokrajinami, privlačno igralsko zasedbo in odlično glasbo očarala sovjetske gledalce. Dobitna kombinacija je prispevala k edinstveni medgeneracijski privlačnosti – filmu, ki je bil moderen za mlade, odraslim pa je nudil moralno jasnost in učno noto. Morski vrag je tudi odličen primer, da v filmski industriji nikoli ne moreš povsem predvideti, kaj bo uspeh. Film, ki ga je studio videl kot nekaj za otroke, je v kinodvorane masovno privabil vse generacije. Morski deček in kopenska deklica se morda res ne najdeta na sredini, a njuna nemogoča romanca in podvodni balet ostajata ena najbolj kultnih ruskih filmskih zgodb, ki se je v svoji brezčasnosti in lepoti ohranila do danes.
