»V soboto je na svojem domu v bližini Madrida je v devetdesetem letu umrl patriarh španskega filma Luis Garcia Berlanga, ki je bil z Buñuelom eden najpomembnejših filmarjev vseh časov,« je ob boleči smrti za špansko kinematografijo izjavil Álex de la Iglesia, predsednik španske filmske akademije, katere soustanovitelj in častni predsednik je bil pokojnik.
Berlanga je bil iz bogate družine, sam se je štel za »neodvisnega buržuaznega anarahista«. Francu so ga njegovi ministri predstavljali kot boljševika in komunista. » Še veliko slabši je kot to,« je bojda dejal Franco, »on je slab Španec.« Najprej je bil desno orientiran in se je, da bi rešil smrtne kazni svojega očeta politika, pridružil modri diviziji španskih prostovoljcev, ki so se med vojno celo borili na nemški strani, a je trdil, da ga je vojna spremenila. Navzlic vsemu je imel neizmerljiv vpliv na špansko kinematografijo, tako da so celo po njem uporabljali pridevnik berlangovski (berlanguiano).
Študiral je pravo in književnost, a ju je opustil in se našel šele v filmskem študiju, ki ga je končal 1949. Leta 1951 sta s Juanom Antoniom Bardemom režirala film Srečen par. Španski filmski zgodovinarji zatrjujejo, da se je s tem filmom in z njegovim naslednjim filmom Dobrodošli, mr. Marshall iz leta 1953 rodil »novi španski film,« prežetim z berlangovskim slogom, humanizmom s kislim humorjem in grenko-sladkim koncem in življenjsko resničnostjo.
Po več filmih, ki jih je zaznamovala sivina časa, na primer Kalabuch (1956) in Vsak četrtek čudež (1957), ki ju je posnel pod Francom in so bili pomembni, ker je znal prepletati prekrito socialno kritiko z ostrim opazovanjem družbe, slogovno pa so bili hkrati zabavni in poglobljeni.
Njegovo ustvarjalnost je kmalu usodno zaznamovalo srečanje s scenaristom Rafaselom Azcono, ki ga je Berlanga označil za najbolj ploden čas v filmski karieri. »Z Rafaelom sva imela najboljšo delovno metodo, to je, da sva bila oba tiho,« je razkril. Skupaj sta posnela sedem filmov, med njimi sta tudi Placido (1961) in Krvnik (1963). Njegova znana filma sta še Nacionalni lov (1978) in Nacionalna dediščina (1981).
