Moderni superjunaki, daljni potomci antičnih polbogov, ki rešujejo svet pred mračnimi, uničevalnimi silami zla in najrazličnejšimi katastrofami, so se resda najprej proslavili kot stripovski liki, a spektakelski blišč jim je zagotovil šele Hollywood, ki je hkrati zabrisal razlike med njimi. Nekdaj so bile očitnejše.
Tako je nadnaravno obdarjenemu Supermanu, ki pač prihaja z drugega planeta, že zgodaj začel konkurirati bolj zemeljsko atletski Batman s svojo futuristično tehnološko opremo, nekoliko pozneje pa je skušal nadčloveškega Spider-Mana zasenčiti tehnološki Iron Man. Po prehodu na filmska platna so vse bolj postajali zgolj nemočne žrtve razvijajoče se snemalne tehnike, montažnih prijemov, posebnih učinkov in računalniške simulacije, torej tehnološke prikazni, ki se ne ločujejo več po tem, ali svoje poslanstvo opravljajo z lastnimi nadnaravnimi sposobnostmi ali po zaslugi "znanstveno" zasnovanih pripomočkov in opreme. Na srečo so vsi ohranili dvojno osebnost, razcepljeno na posvečenega akterja mesijanskega poslanstva in na "civilno", včasih resda nekoliko ekscentrično, vendar še dovolj vsakdanjo osebo, kajti šele to omogoča filmu, da razvije ustrezno dramatično pripoved.
Oboje, spektakel posebnih učinkov in dramaturgijo razcepljene osebnosti, skuša seveda izkoristiti tudi film Iron Man 2, le da scenaristu Justinu Therouxu in režiserju Jonu Favreauju stvar ne uspeva najbolje. Ne gre le za to, da orožarski mogotec Tony Stark (Robert Downey Jr.), ki se je v prvem filmu čudežno spreobrnil, razvil še bolj čudežno bojno opremo in z učinkovito solistično akcijo "privatiziral vojno", zdaj, ko je "privatiziral še mir", ne ve več, kaj bi s sabo. Huje je, da očitno niti film ne ve, kaj bi z njim. Zasebno je namreč Stark obupen dolgočasnež, ki melanholično preklada svoje holograme, premleva odnos s pokojnim očetom in njegovo "zapuščino", čeprav ga ves čas zapeljivo obletavata ljubljena Pepper (Gwyneth Paltrow) in mična nova pomočnica Natasha (Scarlett Johansson), javno pa stresa puhle fraze o svojem mirovniškem poslanstvu.
Stark je seveda tudi ali predvsem Spider Man, nepremagljivi bojevnik, odet v izzivalno dizajniran neprebojni oklep, opremljen z raketnim pogonom in s smrtonosnimi izstrelki. Kot superjunak, ki zlahka opravi z običajnimi nadlogami, gangsterji, teroristi, vojnami in naravnimi katastrofami, si kajpada zasluži posebno nevarnega, nasilnega, brezobzirnega in pretkanega nasprotnika. Pravzaprav jih ima kar več, ampak film se s pravo ljubeznijo posveti zlasti krvoločnemu Rusu Vanku (Mickey Rourke), robavsu z videzom upokojenega rokoborca, s povsem tetoviranim telesom, z dolgo grivo, večnim zobotrebcem med zobmi in zloveščim izrazom na obrazu. A videz spet enkrat vara, kajti možakar je menda genialen znanstvenik, izjemen fizik in hkrati neznansko spreten mehanik, saj si z navadnim ključavničarskim orodjem izdela viskotehnološko opremo, s katero resno ogrozi superjunaka, ki ima na voljo vse čudeže sodobnega računalništva in robotike. Kaj bolj izvirnega in prepričljivega si je res težko zamisliti.
PLUS
Atraktivni vizualni in zvočni učinki
MINUS
Abotna zgodba z absurdno grotesknimi negativci
