Narednik William James (Jeremy Renner) ima prijeten dom, čedno ženo in ljubkega majhnega otroka, pa vendar se na koncu filma Bombna misija (The Hurt Locker) raje vrne na iraško bojišče, kot da bi se prepustil družinski sreči.
Spokojno, varno, vsakdanje civilno življenje mu namreč ni ravno pisano na kožo, saj je v popolnem nasprotju z vsem tistim, kar ga zares osrečuje, oživlja in poživlja. James je pač adrenalinski odvisnik, patološko obseden s tveganjem, nevarnostjo, negotovostjo, prepričan, da sploh ne živi, če se ne igra s smrtjo. Kot strokovnjak za dezaktiviranje bomb in vsakovrstnih eksplozivnih teles (v skrajnih primerih tudi človeških trupel, napolnjenih z eksplozivom) se je očitno znašel v poklicu, ki nadvse ustreza njegovi hazarderski naravi, kajti šele na terenu, v akciji, ko se mora spoprijeti z novim eksplozivnim izzivom, zares zaživi in pokaže vse svoje sposobnosti.
Nemara režiserka Kathryn Bigelow nekoliko pretirava s sklepnim kontrastiranjem dramaturgije "umazanega vojskovanja" in skorajda sladkobnih podob civilne idile, vendar dovolj učinkovito zaokroži uvodno ugotovitev, da lahko vojna deluje tudi kot droga. V skladu s tem njen osrednji junak ni ravno konvencionalen akcijski lik, marveč prej nekakšen križanec med kirurgom, finomehanikom, šahistom in igralcem pokra, ki poznavalsko razstavlja bolj ali manj improvizirana, zato včasih nepredvidljiva eksplozivna telesa. A hkrati si skorajda ni mogoče predstavljati, da bi lahko kakšna druga dejavnost, četudi na videz še tako drzna in razgibana, premogla toliko čiste akcijske napetosti, kot je izžareva Jamesovo ritualno spoprijemanje z bombami, s katerimi je v domala intimnih odnosih. Zdi se, da ga hipnotično privlačijo, vendar le do trenutka, ko odkrije njihovo skrivnost in jih razstavi. Ko niso več nevarne, prenehajo biti zanimive, a na srečo jih je vedno dovolj, da se ga ne poloti apatija.
Navsezadnje tudi Bombna misija ni čisto konvencionalen vojni film, niti film o vojni in ne o vojni v Iraku, kajti nastavljanje eksplozivnih naprav pač ni neposredno vezano na vojaške operacije in na vojna žarišča, marveč je že zdavnaj postalo globalni fenomen, ki vključuje politične upornike in verske fanatike, teroriste in navadne kriminalce. James in člani njegove ekipe bi lahko delovali kjerkoli na svetu, kjer je ameriški "interes" povzročil krizne razmere ali pa je vsaj dovolj močan, da jih utegne povzročiti, posebnost Iraka ali Afganistana je le v tem, da je nastavljenih bomb veliko več, kot jih lahko specializirane ekipe dezaktivirajo. Kathryn Bigelow nam kaže napete prizore v verističnih podobah, zajetih iz domiselnih snemalnih kotov, kar deluje vizualno sveže in učinkovito, včasih tudi s pridihom poetičnega realizma, politične in ideološke vidike dogajanja pa pušča ob strani. James pač ne deluje v imenu nacionalnega ali kakšnega drugega višjega interesa, marveč formalno zgolj po nalogu nadrejenih, dejansko pa iz osebnega nagnjenja do tveganja, medtem ko se njegova najožja sodelavca pač po najboljših močeh trudita, da bi preživela. Nobene patriotske patetike, še neogibne ameriške zastave ni nikjer videti.
PLUS
Psihopatologija izgubljene vojne, podana v slogu srhljivke in začinjena s kancem poetičnega realizma
