Antropomorfni roboti, androidi, kiborgi, replikanti in podobni umetni posnetki človeka sodijo med klasične like znanstvene fantastike. Navadno so čisto uporabni, učinkoviti, koristni in v nekaterih primerih celo nepogrešljivi pomočniki ali pripomočki, včasih pa so zgolj žalostne, komične ali groteskne igračke.
Problematični postanejo šele v trenutku, ko so že tako izpopolnjeni, da začnejo delovati samostojno ali kar samovoljno. Od tod do upora je namreč samo še korak. A upor robotov niti ni najhujša možnost, saj ga človek s svojo neskončno zvijačnostjo in pregovorno trdoživostjo prej ali slej zatre, zares nevarno postane, kadar skušajo stvarniki sami zlorabiti svoje izpopolnjene humanoidne stvaritve in z njimi nadomestiti ljudi iz mesa in krvi.
V filmu Stepfordske ženske iz leta 1975 (komedijantski remake je nastal leta 2004) imamo tako opravi z navidez idiličnim naseljem, kjer so možje z robotsko tehnologijo svoje soproge nadomestili z do pičice natančnimi kopijami, ki pa jih od izvirnikov loči brezpogojna poslušnost. Zaradi neobvladljivega "človeškega dejavnika" se seveda vse skupaj navsezadnje skvari. V Svetu prihodnosti, posnetem leta 1976, pa skušajo mračne sile z izpopolnjenim genetskim inženiringom vse pomembnejše ljudi na zemeljski obli nadomestiti z dvojniki, ki bi ponižno sledili njihovim ukazom. Po zaslugi junaka, ki neomajno verjame v demokracijo in svobodno voljo, kajpak tudi ta projekt spodleti.
Na prvi pogled se zdi, da skušajo Nadomestki (Surrogates), posneti pod režijsko taktirko Jonathana Mostowa, popraviti napake omenjenih in podobnih filmskih zgodb, saj nam predstavljajo utopični svet prihodnosti, kjer robotski dvojniki resda nadomeščajo ljudi, vendar ostajajo ves čas v njihovi službi in pod njihovim nadzorom. Vsakdo si lahko omisli lastnega dvojnika, po želji pomlajenega in polepšanega, umetni alter ego, ki deluje namesto njega v zunanjem svetu. To je svet skorajda brez kriminala, nesreč in poškodb ljudi, saj se vse morebitne nezgode dogajajo zgolj nadomestkom, ki jih lastniki telepatsko krmilijo iz varnih domovanj. Kot da bi projicirana filmska iluzija postala realnost, ne da bi pri tem izgubila svoj očiščeni in zloščeni videz. Vse do usodne napake v sistemu, ko začno skupaj z uničenimi kopijami umirati tudi človeški izvirniki, to naposled pripelje do katastrofe, ko se ta nadomestna realnost spektakularno sesuje.
Mostow je žal zamudil priložnost, da bi zanimivo in obetavno zamisel stripovske predloge, na kateri film temelji, razvil v kompleksnejšo obravnavo teme o sistematični degradaciji socialnih razmerij v imenu idealne družbe in o absurdnosti podrejanja nevenljivega ideala človeka tehnološkemu konstruktu. Raje se je zadovoljil z znanstvenofantastičnim surogatom zgodbe o zaroti, ki omenjeno tematiko nadomešča s poenostavljenim razumevanjem odtujenosti človeka v stehniziranem svetu, družbeni konflikt z osebno travmo stvarnika humanoidnih kopij, notranjo napetost pa z računalniško inscenacijo. Ne glede na to gre za dovolj dinamično srhljivko, z Bruceom Willisom, lepo vpetim v linearno pripoved in akcijsko rutino.
PLUS
Zanimiva ideja
MINUS
Linearna pripoved in akcijska rutina
