V kritiških zapisih navadno ni prostora za tehnično plat prikazovanja filmov, tokrat pa kaže narediti izjemo. Ne zato, ker bi se zračna pustolovščina V višave (Up), prvi animirani film v zgodovini, ki mu je pripadla čast, da je odprl znameniti festival v Cannesu, ponašala s kakšnimi pretresljivimi novostmi na področju CGI- ali 3D- tehnologije, marveč predvsem zaradi načina, kako je film predstavljen v naših kinematografih.
Resda lahko uživamo v tridimenzionalnih podobah ali v običajni projekciji, v originalnem zvoku ali v sinhronizirani slovenski verziji, vendar so kombinacije nenavadne. Privržencem, zagovornikom in žrtvam sinhronizacije sta namreč na voljo oba formata slike (3D in običajni), ljubitelji izvirnega zvoka in dialogov pa so prikrajšani za stereoskopske učinke podob. Jasno, risanka je pač namenjena najmlajšim, ki še ne znajo brati ali hitro slediti podnapisom, hkrati pa se prostodušno predajajo učinkom 3D-tehnologije, zrelejši in navadno bolj skeptični gledalci pa gredo takšne filme tako ali tako gledat zgolj informativno.
Ravno film V višave dokazuje, da gre za zmoto, za nesmiselno (med)generacijsko ločevanje, kajti po eni strani večina celovečernih risank (od legendarnega Shreka do znanstvenofantastične utopije, kot je Wall-E) meri na najširše občinstvo, po drugi strani pa se tudi odrasli gledalci otroško predajajo učinkom živih podob, če so le dovolj sugestivne. Tokrat imajo celo v filmski zgodbi glavno besedo odrasli, ki na stara leta lovijo mladostne sanje. To ne velja le za osrednjega junaka, oseminsedemdesetletnega upokojenca Carla, ki se po ženini smrti odpravi izpolnit njuno skupno utopično željo o domovanju pri Rajskih slapovih v južnoameriškem pragozdu, marveč tudi za znamenitega Charlesa Muntza, pustolovskega raziskovalca iz tridesetih let dvajsetega stoletja in Carlovega mladostnega vzornika, ki je še pri več kot stotih letih suženj svoje mladostne obsedenosti.
Oba sta večna otroka in otročja starca, nepopustljiva fantasta in nostalgična trmoglavca, le da proces pootročenja poteka pri vsakem od njiju drugače in z drugačnimi posledicami. Zagrenjeni Carl se na dolgi, fantastični poti, ko leti s hišo, obešeno na mogočen grozd raznobarvnih balonov, v odročne predele zemeljske oble, postopoma človeško odtaja in omehča. To pokaže zlasti v razmerju do malega tabornika Russella, sprva nezaželenega slepega potnika, pozneje pa nepogrešljivega tovariša in prijatelja, ter tudi v odnosu do živali, s katerimi ima opravka. Nasprotno se Muntz iz drznega raziskovalca in idola mladih z leti prelevi v čudaškega samotarja, še po desetletjih zagrenjenega zaradi obtožbe, da je njegova najdba okostja velikanskega ptiča prevara, in obsedenega z iskanjem živega primerka te vrste, ki bi mu povrnil čast in ugled. Ko Carl sredi pragozda naleti na svojega nekdanjega vzornika, je spopad tako rekoč neizogiben, kajti čudežnega ptiča je pač treba zaščititi pred Muntzevo lovsko brezobzirnostjo. Izid seveda ni presenetljiv, a film se s tem niti preveč ne obremenjuje.
PLUS
Izvrstna karakterizacija posrečeno stiliziranih likov
MINUS
Preobilje ganljivih trenutkov
