Michael Mann gotovo ne sodi med režiserje, ki bi jim bilo mogoče očitati pomanjkanje občutka za inscenacijo in vizualni slog, zato pa toliko bolj preseneča s kroničnim nagnjenjem k pretiravanju.
Za zgled lahko vzamemo kar njegove Stranske učinke, značilno počasen, natančno insceniran, domala perfekcionistično izpeljan film, ki mu ne manjka ne vizualnega stila ne smisla za tesnobno ozračje, a končni vtis nekako pokvari z balastom razpoloženjskih prizorov, filozofsko poglobljenih dialogov in domala absurdnih akcijskih vložkov. Natančneje rečeno, glavni učinek Stranskih učinkov Mann otopi prav s pretiravanjem, namreč s pretiranim razpoloženjskim in dialoškim balastom ter s karikiranim akcijskim ritualom v sklepnem delu filma.
Podobno velja tudi za Državne sovražnike (Public Enemies), čeprav gre za film s čisto drugačno dinamiko, z nervoznimi slikami, posnetimi s prenosno kamero, s hitrimi montažnimi rezi in kratkimi preskoki v dogajanju. S skrbno izbiro prizorišč, kostumske in scenske opreme, zvočne kulise (še zlasti razpoznavnega glasu Billie Holiday) nas skuša vrniti v zgodnja trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas velike gospodarske krize in razbohotenega kriminala, ko so množice tešile vsakdanje skrbi z občudovanjem drznega bančnega roparja Johna Dillingerja (Johnny Depp), oblasti s šefom FBI Hooverjem na čelu pa so tega ljudskega junaka kajpak razglasile za najhujšega državnega sovražnika in nadenj poslale poseben oddelek agentov pod vodstvom brezčutno učinkovitega organizatorja Melvina Purvisa (Christian Bale).
Pravzaprav skuša Mann z vsemi temi elementi posnemati ozračje in narativno logiko gangsterskih filmov iz tistega obdobja. Nasprotno pa s samim vizualnim slogom, z razbijanjem dogajanja na množico bližnjih posnetkov, ki zamegli celoto, z retrovokalom Diane Krall in z elektronsko posodobljenim zvokom strelov in rafalov iz starega orožja daje razločno vedeti, da gre predvsem za interpretacijo preteklosti na potlačenem ozadju najnovejše gospodarske krize. Odnos med kriminalom in silami reda in zakona, med roparskimi tolpami in policijo, med Dillingerjevo bando in FBI je hočeš nočeš reduciran na spopad med Dillingerjem in Purvisom, ki kajpada dobi epske razsežnosti, Dillingerjeva dolgoletna uspešna kariera roparja zgolj na zadnje leto njegovega življenja in dela, Dillingerjeva zasebnost pa na njegovo romanco z Billie Frechette (Marion Cotillard).
Mann kajpak pretirava zlasti s strelskimi vajami in z ljubezensko romantiko, torej z zaostrovanjem nasprotja, ki iz Dillingerja naredi dobesedno shizofreno osebnost. Pri tem seveda ne pozabi na hipokrizijo družbenega okolja, na sile oblasti, ki so drznega roparja povzdignile v kultnega sovražnika države, pri lovu nanj pa računajo na pomoč navzven manj ekscesnega, a veliko učinkoviteje organiziranega kriminalnega podzemlja – toda Dillingerjeva razcepljenost na trdega gangsterja starega kova in nežnega zaljubljenca v slogu sentimentalnih telenovel je Mannov avtorski dosežek.
PLUS
Dobro ujeto zgodovinsko ozračje dogajanja
MINUS
Pretiravanje s strelskim obredjem in ceneno romantiko
