Igor je odlično ujel to dvojnost lika, to je težka naloga tudi za tako izkušenega igralca. Igor je že skoraj 25 let član igralskega ansambla ljubljanske Drame, na velikem platnu pa smo ga videli v filmih Ubij me nežno, Deseti brat, Odpadnik, Črna orhideja, Rabljeva freska, Kajmak in marmelada, Ljubljana je ljubljena, Instalacija ljubezni …
Kako ste se lotili vloge Dušana v 9:06?
Zgodba tega filma je precej dolga. Z Igorjem Šterkom sva se o njem pogovarjala že dolga leta. Lani sem z njim posnel tudi kratek film Vdih, ki je neke vrste uvod v 9:06. Vdih govori o podobni usodi, tako da sem se s to vsebino, torej z občutkom krivde, z osamljenostjo in obupanostjo, ukvarjal vsaj eno leto. Priznati moram, da me zadnje čase vedno bolj zanimajo te teme. Veliko premišljujem o tem, kam gre človek, ki sem ga pravkar opazil. Ima koga doma ali se sam zapre v stanovanje? Če je sam, kaj tam počne? Dušan, ki ga igram, je na prvi pogled uspešen in brez težav, ampak celo prijatelji ne vedo, kam odhaja, kaj se z njim dogaja, kam se skrije, kaj počne. Take stvari me izredno zanimajo.
Kako ste se torej pripravili na vlogo Dušana?
Dušana muči uničujoč občutek krivde, obenem je v stanju popolne apatije. Nezmožen je sprejemati odločitve ali karkoli spremeniti. Vsak se je že kdaj znašel v trenutku, ko bi moral kaj spremeniti ali narediti, pa je to odložil na drugič. Če to storiš nekajkrat zaporedoma, postaja problem nerešljiv, in če nimaš nikogar, ki bi ti v takem trenutku ponudil roko, zdrsneš v apatijo in se, kakor inšpektor Dušan, pogrezaš v vedno večjo temo. S Šterkom sva se veliko pogovarjala o tem. Če hočeš v filmu izraziti vsebino, jo moraš naseliti v sebi. In naseliti Dušana v dušo in ga nositi nekaj mesecev res ni bilo enostavno. Pri snemanju filma je vsak kader premiera in na premieri mora biti vse optimalno. Torej vsaj tri mesece brez oddiha: občutek krivde, popolna nezmožnost akcije, obupni poizkusi najti smisel ...
Zakaj se slovenski filmi skoraj vedno lotevajo tako temačnih tem?
Ne vem, to bi morali vprašati filmarje (smeh).
Ampak za popularizacijo slovenskega filma je to slabo, saj se venomer pritožujemo nad težko, žalostno in nerazumljivo vsebino. Nadaljevati s tem ali dati gledalcem, kar si želijo?
Cankar je rekel, da naj umetnik zmeraj hodi pred ljudstvom. Umetnik je tisti, ki vodi ples. Jaz lahko dodam, da seveda umetnik ne bi smel iti tako daleč, da plesalka ne ve več, kje je. To je problem, ne le marsikaterega filma, ampak pogosto tudi gledališča. Ampak, kje je ta meja? Zdi se mi, da so danes "odjemalci kulture" tako pod udarom raznih medijev, hitrih zabav itd., da se raven sprejemanja kulture niža. Najbolj enostavno je, če ti ni treba razmišljati, če se dve uri samo zabavaš. A prava umetnost ni le hipna zabava, temveč nekaj večnega. Umetnost nam omogoča, da samega sebe gledamo skozi drug medij. V nasprotju z gledališko predstavo ostane filmska zgodba za vedno zabeležena na filmskem traku. Odgovornost filma je tako tem večja.
9:06 je res lahko brezčasen.
Ja, mislim, da je res lahko. Tema fascinacije s smrtjo je večna. Od nekdaj so se spraševali, kaj vse žene človeka v prostovoljno smrt. In seveda – kaj je na drugi strani.
Meni se ne zdi, da se film sprašuje o tem, kaj je po smrti.
Se, vendar ne na glas. Smrt je vedno prisotna, posledično tudi ta vprašanja. V prizoru v mrtvašnici se vidi Dušanova fascinacija s smrtjo. Pogled na mrtvega človeka te nekako zaznamuje. Bližina smrti je stalno v zraku in privlači. Dušan pa je kriminalist in smrt je del njegovega življenja.
Tudi vas to zanima?
Seveda, poleg milijona drugih stvari (smeh).
V tem sta si z Dušanom torej podobna?
Ja, konec koncev sem jaz imel njegove misli, po svoje sva isto (smeh). Neki grški filozof je rekel: vse je v nas, vse znamo, samo na pravi način moramo to izvabiti iz sebe. Jaz kar verjamem v to. Igralci se tega še najbolj dotaknemo, saj moramo včasih početi stvari, za katere niti slučajno ne mislimo, da bi jih lahko. Ampak opaziš, da so v tebi vzgibi, tudi za najbolj grozna početja. To je v nas.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 40, izid 7. oktober 2009).
