Zvezda Fran Ferdinand danes ne sije tako močno kot v letih 2004 in 2005, ko so držali naslov najbolj vročega glasbenega imena ter spravili rockovsko publiko v plesno mrzlico, a graški nastop je bil vseeno navdušujoč. No, vsaj za večino, nekaterim elektronska usmeritev aktualne tretje plošče Tonight: Franz Ferdinand in sestrskega projekta Blood (v bistvu gre za dub remiks albuma Tonight…) ni najbolj po godu. Zlasti, ker so navdušenje nad glasbenimi plesnimi ritmi jasno pokazali tudi na avstrijskem nastopu.
V Helmut List Halle, novem koncertnem prizorišču v centru Graza, se je med 4000 glavo množico zbralo veliko število Slovencev. Prestolnica avstrijske Štajerske je gostila ogromno pristašev iz Slovenije, saj je Graz oddaljen od Maribor le borih 65 kilometrov.
Večer je odprla nemška zasedba 1000 Robota, ki so v soji enobarvnih belih luči dodobra zatežili občinstvu. Kot mini kloni Franz Ferdinand: pevec nosi iste hlače in frizuro kot Alex Kapranos, basist igra enak bas kot Bob Hardy iz FF, skratka gre za bend, ki se je na veliko naužil podobe in prezentacije svojih škotskih gostiteljev – no, praktično vsega, razen smisla za melodiko. Njihov minimalizem je hladno odmeval po dvorani, bend pa je bil tako übercool, da občinstva sploh ni nagovoril, le mučil jih je s svojim razbijanjem, hreščanjem in robato nemščino. Čisto možno, da so jih Franz Ferdinand povabili za predskupino ravno iz razloga, da tako zamorijo občinstvu, da si to ob prihodu glavnih zvezdnikov lahko zadovoljno oddahne in se preda uživanju.
Bend je na oder prikorakal ob 21.20 in nastop nekoliko nepričakovano začel z Bite Hard, v prvih vrstah pa so najzvestejši pristaši začudeno strmeli v brke pevca Alexa Kapranosa. Pravi štart se je tako začel z Do You Want To, prvim singlom druge plošče You Could Have It So Much Better. »Guten abend, Graz,« je dejal Kapranos, ki sicer z občinstvom ne komunicira veliko, je pa odkar smo skupino zadnjič gledali v živo postal samozavestnejši
frontman, ki publiko z
Tole so Franz Ferdinandteatralnimi gestami nagovarja k prepevanju. Kitarist in klaviaturist Nick McCarthy še vedno izgleda kot, zdaj nekoliko bolj dolgolasi agent Cooper (Kyle MacLahan) iz Twin Peaksa, ko pa igra kitaro, to še vedno počne kot da ga daje epileptični napad. Basist Bob Hardy se od nekdaj drži v ozadju in nikakor ne stopa v ospredje, energični bobnar Paul Thompson pa je ves večer preživel sklonjen nad svojimi opnami, skrit pod kapo, pod katero je skrival modrici, ki sta zakrivali obe njegovi očesi. Nore noči na turneji ali kreativna razhajanja med glasbeniki? Kdo ve?
Aktualna plošča Tonight: FF je januarja ob izidu požela mešane kritike. Mnogi so bendu očitali premočno elektronsko preobleko novih skladb in zdolgočasenost, o kateri Kapranos poje v Ulysses, ki je bila v Grazu eden vrhuncev večera, saj je sledila največji uspešnici Take Me Out s prve plošče, s katero so dvorano spravili do enakomernega odbijanja od tal.
Ravno prvenec je tokrat (glede na repertoar aktualne turneje) dobil ogromno prostora v naboru izvedenih skladb. Še vedno najboljša plošča skupine je preverjena karta pri publiki, ki je skozi nastop vse glasneje kazala svoje navdušenje. Skozi The Fallen, s katero odpirajo drugo ploščo, so tako drveli, da je res zvenela kot »najstniški seks, hiter in zaletav«, kot je takratni album nekoč opisal Kapranos. Prvi del nastopa se je zaključil z improviziranim razbijanjem vseh štrih članov po bobnih razporejenih ob prvih vrstah in nekaterim ponudil uvod v plesni, eksperimentalnejši zaključek nastopa, druge pa ziritiral do te mere, da so po koncertu nergali nad »pomanjkanjem ritma« in jamranjem nad »umetnostjo, ki to ni.« Prvi in edini dodatek se je začel s prvo kitico počasne različice Jaqueline,
Bobnar pod kapo
nato pa nadaljeval z plesno priredbo All My Friends (LCD Soundsystem) in zaokrožil z Lucid Dreams, ki zaključuje tudi album Tonight: Franz Ferdinand.
Dvorana se je spremenila v veliko dance zabavo, sintesajzerji in ostali sintetizatorji zvoka so doneli in hreščali pod ekranom nad katerim so se prelivale živopisne neonske animacije, glasbeniki pa so na koncu eden za drugim odkorakali z odra, dokler ni v soju žarometov ostal le Thompson in udaril še nekaj, zdaj že boleče glasnih ritmov. Vsi štirje »ferdinandi« so se vrnili za zadnji poklon in obljubo, da se bodo v Graz spet vrnili.
