Dvoje velikih radovednih oči in rožnata lica. Zgoščenka z naslikano deklico, ki radovedno gleda v svet, skoraj ne potrebuje zapisa: Jadranka Juras. To je njen pogled na svet … To jesen nas je obdarila z glasbo, ki diši po cvetočih češnjah.

Gotovo boste najprej vprašali, kdo ali kaj je Sakura, kakor se imenuje druga samostojna plošča Jadranke Juras. Sakura je japonski izraz za cvetoče češnje in prav konec pomladi je na radijske valove poslala prvo skladbo Drugače ne znam. A to, da so češnje prav takrat cvetele, je menda eno od tistih lepih naključij. Da je Sakura tudi lik v japonskih risankah, sprva ni vedela … potem pa je pogumno in žalostno dekletce dobilo v knjižici njene zgoščenke svojo zgodbo v sliki: "Ta čudovita slikanica je delo Kekija, zgodba pa je nastala v moji glavi, ko me je oblikovalec ovitka in prijatelj David Praznik prisilil, da moram "brain stormat", kakor se menda reče, in da moram sama priti do tega, kakšno bo sporočilo ovitka."

Pogum, moč, optimizem, hkrati nežnost in odgovornost … iz večine zbranih pesmi veje ljubezen. To je pogled na svet, ki nam ga v dvanajstih skladbah pošilja glasbenica, in poudarja, da bi tak moral biti današnji ženski pogled. Tako ona kot tudi glasbeni kritiki menijo, da je Sakura glasbeno in konceptualno jasen korak naprej. Zagotovo, seveda. Kaj pa bi sicer pričakovali od ene najboljših domačih pevk, diplomirane glasbenice jazz petja, ki jo imamo žal poredko možnost slišati v živo? Pred tremi leti nam je z Animo, ki je bila prav tako deležna mnogih pohval, recimo, zaupala nekaj duha v sebi. "Obeh plošč niti ne primerjam, ker je vsaka zgodba zase in hkrati sta obe ena zgodba. Površno gledano je Sakura bolj usmerjena, zvok je jasen in urban, medtem ko je bila Anima širše zastavljena, kar se tiče same pop zvočne slike. Vsekakor pa je Sakura nadaljevanje Anime."
Ploščo je ustvarila s skrbno izbrano producentsko ekipo in z vrhunskimi glasbeniki z Janijem Hacetom na čelu, a tu so še Cazzafura, Doša, Pier in JAMirko ter Edo Maajka, ki je zarepal v pesmi Ne zaslužš si me. Vsi pa so jo, pravi, v prvi vrsti prepričali s svojo izrednostjo, kot glasbeniki, avtorji in v prvi vrsti kot izredni ljudje, saj daje Jadranka temu človeškemu faktorju prednost pred samo virtuoznostjo. Medtem ko poznavalci ploščo opisujejo kot urbani R&B, soul, intelektualni lounge, glasbenica sama o zvrsteh skorajda ne razmišlja: "Glasbe ne ločujem po zvrsteh. Je dobra in je slaba glasba. Vse, kar je mojemu ušesu dobra glasba, pa zelo rada ustvarjam in pojem. Trenutno se najbolje počutim v zvoku, ki ga prinaša Sakura."
In kje se je izgubil njen ljubimec jazz? Ga morda čuva bolj zase?
"Ne, ne, to me še čaka, pri mojem delu me najbolj navdušuje to, da glasba ponuja tolikšno paleto neusahljivega vira navdiha, ljubezni in sreče, da že komaj čakam, da bom nekega dne, ko bom kot oseba in glasbenica dovolj zrela, posnela tudi jazzovsko ploščo. Vse ob svojem času, prehitevati ne smemo ... Zoreti moramo počasi, s srcem in z glavo."

In če se kdo sprašuje, odkod povezanost z Japonsko, ki se kaže v Jadrankini odrski podobi, v vzhodnjaškem duhu, podobah in zvokih, na čelu s Sakuro … Obstajajo stvari, na katere ni jasnih odgovorov, tako je tudi s tem vprašanjem. Jadranka verjame v prejšnja in prihodnja življenja, ki se sama izražajo v naši vsakdanjosti, tudi ko jih ne pričakujemo. Tako je tudi z Japonsko, ki je najverjetneje v njenih prejšjih življenjih igrala pomembno vlogo, je tam živela ali bila z njo tesno povezana. Podobno kot nekaterih stvari pač ne moremo opisati z besedami, kakor poje v pesmi Ljubezen.