Francoska mojstra ambientalne elektronike sta se v Sloveniji prvič predstavila v živo. Nedvomno eden vrhuncev jesenske koncertne sezone pri nas je na koncu trpel zaradi večih neobvladujočih faktorjev: bogate koncertne sezone, ki je marsikateremu potencialnemu obiskovalcu pustila prazne žepe, zimskega vremena, zaradi katerega je kdo ostal raje doma in v splošnem finančnih posledic recesije, ki nam je vsem zamešala finančno stanje na računih. Dva tisoč obiskovalcev pa je dobilo to, po kar so prišli. Večer skoraj brezupne romantike.

Omemba Jeana-Benoîta Dunckla in Nicolasa Godina ne mine brez besede o njunem prvencu Moon Safari, s katerim sta leta 1998 čez noč očarala svetovno občinstvo. Album potopljen v topel francoski retro pop sedemdesetih, navdihnjen v enaki meri z albumi Serga Gainsbourga kot Beatlov, Pink Floydov in soundtrackov takratnih francoskih filmov, se je zlil z moderno produkcijo in postal enako futurističen kot retro avantgarden pop album. Plošča je uspešno postavila most med anglosaksonskim in francoskim svetom, nekaj kar je uspelo redkim albumom. Predstavljajte si glasbeno različico filma Amelie (francoskega režiserja Jeane-Pierra Jeuneta) in dobili boste Moon Safari. Živopisen, umirjen in brezupno romantičen album. Seveda je izdaja takšnega albuma – zlasti, če gre za prvenec – precejšnje breme, saj se vse prihodnje stvaritve ocenjujejo v primerjavi s takšno ploščo. Tudi mi ne moremo mimo takšnih primerjav.

Naslednja plošča 10 000 Hz Legend (2001) je vztrajno bežala od vzporednic z Moon Safari in njen progresivni elektronski zvok je marsikoga v primerjavi z Moon Safari razočaral. Vse prihodnje plošče: glasba za film Virgin Suicides (1999), Talkie Walkie (2004) in Pocket Symphony (2007) so se držale istega gravitacijskega potega Moon Safari. Bile so drugačne, a so takoj priklicale v spomin zvok prvenca, pa naj so bile razigrane kot Talkie Walkie ali otožne kot Pocket Symphony. Aktualna plošča Love 2 še najbolj vleče na njihov pravi studijski debi (zgodnji posnetki pred obdobjem Moon Safari so zbrani na kompilaciji Premier Symptomes), za kar Nicolas in Jean-Benoît trdita, pravita da je slučajnost in ne načrtovana strategija.
V mali dvorani Tivolija, kamor so zadnji obiskovalci prispeli nekaj minut pred začetkom nastopa Air, se je zbralo okrog 2000 poslušalcev. Sprva je kazalo, da bo koncert res izzvenel komorno, saj je dvorana bila bolj prazna kot polna. Bend, ki je k nam priletel iz Budimpešte preko Munchna je bil bojda navdušen nad promocijo nastopa in se ni sekiral nad številom prodanih vstopnic. Večer sta sicer z resnimi obrazi začela z Do the Joy, katerih sintetični vložki so godbo zapeljali kot vesoljski tobogan. Šibek in nekoliko  umazan zvok se je v dvajsetih minutah poravnal na optimalni minimum – precej glasen, kristalno čist in niti malo boleč.

Na odru so na tokratni turneji trije glasbeniki – poleg Jean Benoîta, ki nikoli ne zapušča svojih retro klaviatur in Nicolasa, ki zamenjuje bas kitaro, akustično kitaro in klaviature, je na odru edinole še bobnar. Nicolas nam je pred koncertom povedal, da so koncertno postavo tokrat zamenjali (na prejšnji turneji sta bila na odru še dva glasbenika), ker občinstvu vsakič želijo ponuditi nekaj drugačnega.  »Ni hujšega kot utečena rutina. Tokrat sva morala odpustiti nekaj ljudi, ki so bili z nama na zadnji turneji in to nama je zlomilo srce. A je šlo za nujno spremembo,« je povedal. Gordinovi basi so bili glasni, Dunckel je skrbel za elektronski plašč, ki je toplo ovijal godbo, bobnar pa je držal ritem, ki nikoli razen pri razposajenih ritmih kot so pri Kelly Watch the Stars, Sexy Boy ali La Femme DArgent ni stopal v ospredje. Repertoar se je naslanjal na novo ploščo, poleg omenjene Do the Joy smo slišali še Love, So Light is Her Footfall, Be a Bee, Heavens Light in koncertno premiero razgibane Tropical Disease, ki sta jo bojda dokončno naštudirala ravno na tonski vaji v Tivoliju. V uro in pol trajajočem nastopu, med katerim sta v »francoski angleščini« par krat nerazumljivo in simpatično nagovorila občinstvo, enkrat pa celo v slovenščini s kratkim »hvala.« Brezhiben svetlobni šov se je zlival z glasbo, ki z odra zveni sicer polno in organsko, seveda pa ne ponuja takšnih filigranskih detajlov kot so slišni na studijskih ploščah. Če bi odrsko prezentacijo dopolnila s projekcijami, bi doživetje bilo nedvomno globje. Toda oboževalci na koncu niso odšli nepoštešeni, četudi se je marsikomu tožilo po takšnih sladkorčkih kot so Alone in Kyoto, Playground Love ali aktualna uspešnica Sing Sang Sung.