Stara modrost pravi, da preveč kuharjev pokvari juho. Pregovor pride na misel ob prvem poslušanju Alyinega drugega albuma, tolikokrat napovedanega, odpovedanega, prestavljenega in reklamiranega, da najbrž niti člani kluba oboževalcev niso več sledili, ali je plošček že izšel ali še bo.

No, zdaj je tu in na končnem izdelku so jasno vidne posledice (pre)dolgega procesa nastajanja ter razumljivega pritiska, ki ga je energična pevka čutila po velikem uspehu prvenca. Različni sodelujoči producenti (Žare Pak, Ruben Loos, Jan Plestenjak) so pustili vsak svoj pečat, zato album kot celota deluje neodločno, neusklajeno, skoraj kot kompilacija, kar po svoje tudi je – ni jasno, ali bi Alya rada predvsem zmagala na kakšnem festivalu (Zadnji dan, Non Stop) ali bi se rada prikupila sredinskim radijskim postajam z že slišanim, ker nerade vrtijo kaj bolj inovativnega (reciklaža A veš), ali bi rada dozorela in pokazala resne pop ambicije (Prima balerina). Slednje je največja dodana vrednost plošče, saj namiguje, da bi se Alya rada izrazno razvijala v pop žanru (napredek v primerjavi s prvencem je ne glede na vse omenjeno opazen), pa morda za takšno početje ni idealnih razmer. Ob izdatni primerni promociji in podpori velike tuje založbe bi lahko takšna skladba postala mednarodna uspešnica, brez večjih težav se lahko postavi ob bok uspešnicam zvezdnic, kot sta Kelly Clarkson in Hillary Duff. A Slovenija pač ni Amerika, pri nas ni denarja za promocijo, višek te je udeležba na Emi in tako naprej in tako naprej, kot radi tarnajo slovenski glasbeniki. Če smo začeli s pregovorom, z njim tudi končajmo. Bolje pozno, kot nikoli. Alya je od samega začetka kariere boljša v živo kot na plošči in nekaj novih skladb bo dobrodošla dopolnitev koncertnega repertoarja.

Menart