Kako sta Ann in Nancy Wilson iz seattlske zasedbe naredili globalno rock institucijo, jo v osemdesetih preoblekli v arenski spektakel in jo po premorih spet postavili na največje odre. To je zgodba o zasedbi Heart (Srce).
Čarobna zgodba srca
Ko sta Ann in Nancy Wilson v sedemdesetih stopili na rockovsko sceno, sta spremenili pravila igre. V času, ko je bil rock skoraj izključno moški teritorij, sta z izjemnim vokalom in kitaro dokazali, da nežnost in moč lahko zvenita v istem tonu. Prvi album Dreamboat Annie je pokazal, da gre za nekaj posebnega, Magic Man in Crazy on You pa sta Heart izstrelila med zvezde.
V naslednjih desetletjih so prehajali iz folkrocka v arenski glam, prodali več kot 35 milijonov plošč in ustvarili hite, kot so Barracuda, These Dreams in Alone. Leta 2013 so bili sprejeti v Dvorano slavnih, kar je le potrdilo, kar so poslušalci vedeli že dolgo – da sta sestri Wilson eden najmočnejših dvojcev v zgodovini rocka.
Predzgodovina
Zgodba skupine Heart se ne začne s sestrama Wilson, temveč s peščico mladih glasbenikov iz Seattla, ki so konec šestdesetih iskali svoj prostor med takrat prevladujočimi psihedeličnimi in progresivnimi tokovi. Kitarist Roger Fisher in basist Steve Fossen sta ustanovila skupino The Army, ki je pozneje večkrat menjala ime – med drugim v Hocus Pocus in White Heart – preden je postala tisto, kar bo svet poznal kot Heart. Bend je sprva igral po klubih v okolici Seattla in v Kanadi, z repertoarjem, ki je mešal priredbe in izvirne komade, v katerih se je že čutila želja po večplastnem, kitarsko usmerjenem zvoku.
Leta 1971 se je skupini pridružila Ann Wilson, pevka z mogočnim glasom, ki je izžarevala enako moč kot takratni moški frontmani – le da z drugačno, izrazito čutno energijo. Njen prihod je bil prelomnica, saj se je dinamika benda popolnoma spremenila. Kmalu po tem se je Ann zaljubila v kanadskega glasbenika Michaela Fisherja, brata kitarista Rogerja Fisherja, kar je skupino še tesneje povezalo z Vancouverjem, kamor so se preselili, da bi tam lažje nastopali in snemali.
Ko se je dve leti pozneje pridružila še mlajša sestra Nancy Wilson, sicer odlična kitaristka in skladateljica, se je zasedba dokončno izoblikovala v nekaj izvirnega. V tistem času je bil rock preplavljen z moškimi energijami in pretirano teatralnostjo, a Heart so vanj vnesli novo ravnotežje – nežnost, akustiko in žensko intuicijo, ki se je zlila z robustnim hard rockom. Njune harmonije so spominjale na folk z začetka sedemdesetih, medtem ko so kitare žarele v slogu Led Zeppelin.
Njuna združitev je bila torej več kot zgolj sorodstvena naveza – bila je kemija, ki je delovala na odru in v studiu. V trenutku, ko je Nancy stopila v bend, je Heart postal to, kar je moral postati.
Preboj z Dreamboat Annie
Ko so Heart leta 1975 podpisali pogodbo z vancouversko založbo Mushroom Records, se jim verjetno še sanjalo ni, da bodo že čez leto dni postali ena najbolj prepoznavnih rock skupin v Severni Ameriki. Album Dreamboat Annie, izdan leta 1976, je bil razmeroma tih, skoraj nepretenciozen začetek, ki pa je poslušalce očaral z nenavadno kombinacijo akustične nežnosti in električnega udarca. Pesmi Magic Man in Crazy on You sta postali hiti, ki sta bend izstrelili iz klubov naravnost v radijski eter, njuna prepoznavna mešanica kitarske dinamike Nancy in vokalne moči Ann pa je hitro postala zaščitni znak skupine.
Album je bil posnet v kanadskem studiu Can-Base v Vancouvru, z značilnim analogno-toplim zvokom, ki se je lepo prilegal sredini sedemdesetih, ko so poslušalci iskali nekaj drugačnega od glamovske razkošnosti in disko evforije. Heart so se predstavili kot zasedba z dušo, ki zna hkrati božati in ugrizniti – slišati je bilo, kot da bi Led Zeppelin posneli ploščo s Carole King. Naslovna skladba Dreamboat Annie je s svojo lahkotnostjo spominjala na folkovske balade, medtem ko sta Magic Man in Crazy on You udarili z močjo, ki je na odru postajala še bolj prepričljiva.
Dreamboat Annie se je sprva bolje prijel v Kanadi kot v ZDA, toda poleti 1976 so Heart postali prava senzacija. Ameriške radijske postaje so začele vrteti Magic Man, in kmalu se je plošča znašla med desetimi najbolj prodajanimi albumi leta. Glasbeni kritiki so bend sprva označevali za »žensko verzijo Zeppelina«, a je bilo hitro jasno, da imajo Heart svoj lasten izraz – bolj melodramatičen, bolj intimen, in s pristnim občutkom za emocionalno razgibanost.
Ko so leta 1977 s turnejo preplavili Severno Ameriko, sta Ann in Nancy postali ikoni. Občinstvo je bilo navdušeno, novinarji pa niso mogli mimo dejstva, da sta sestri v moškem svetu rocka zavzeli pozicijo, ki je do tedaj pripadala le redkim ženskam – in to brez popuščanja, brez igranja vloge »lepe spremljevalke«.
Bitka z založbo in utrjevanje
Uspeh Dreamboat Annie je bil tako hiter, da je založba Mushroom Records želela čim prej iztržiti nov album. A ko so Heart izvedeli, da je podjetje v oglasu za ploščo uporabilo sugestivno fotografijo sester Wilson z dvojnim pomenom v naslovu, je med njimi in založbo počilo. Bend je zamenjal tabor in podpisal z Epic Records, Mushroom pa je kljub temu poskušal izdati neavtorizirane posnetke pod imenom Magazine. Po sodnih bitkah so Heart album ponovno posneli in uradno izdali leta 1978, medtem pa so pri Epic že pripravljali naslednji korak.
Little Queen (1977) je bil odgovor z vsemi orožji. Pesem Barracuda je postala njihov najmočnejši singel, neposreden in besen udarec proti seksizmu v glasbeni industriji, ki je posredno nastal prav zaradi Mushroomove afere. Pesem, zgrajena na masivnem riffu, je utrdila njihov status kot resnega hard rock benda, ne le zanimivosti zaradi ženske v ospredju.
Z albumoma Dog & Butterfly (1978) in Bébé le Strange (1980) so Heart dokazali, da niso enosezonski čudež. Združili so občutljivo akustiko z energijo arenskega rocka in se z rednimi turnejami povzpeli med koncertne favorite poznega sedemdesetega desetletja. Kljub menjavam v zasedbi sta Ann in Nancy ostajali jedro, srce in gonilna sila.
Preobrazba v arenski rock
Po nekaj letih ustvarjalne negotovosti in menjav članov so se Heart sredi osemdesetih vrnili — a v popolnoma novi podobi. Podpis pri založbi Capitol Records je pomenil nov začetek in tudi novo zvočno usmeritev. Album Heart iz leta 1985 je bil pravi preporod: sijoča produkcija, močni refreni in baladni presežki, ki so jih uvrstili med največje zvezde MTV-generacije. Pesmi What About Love, Never, These Dreams in If Looks Could Kill so zvenele sodobno, a so nosile isti naboj kot njihovi zgodnji hiti — le da je zdaj zvenel večje, bolj filmsko.
These Dreams, ki jo je odpela Nancy, je bila njihova prva skladba na vrhu ameriške lestvice Billboard Hot 100. Njen krhek vokal in eterična melodija sta popolno dopolnila močan, dramatičen slog Ann. Leta 1987 so s ploščo Bad Animals dosegli nov vrhunec: balada Alone je postala globalni hit, danes pa velja za eno največjih rockovskih balad osemdesetih. Na odrih so Heart blesteli v popolnem arenskem formatu – visoke pete, kitaristični heroizem in vokali, ki so treščili čez dvorano, kot bi jih raznesel grom.
V tistem obdobju so bili Heart povsem v skladu z estetiko svojega časa: moč, dramatika, umetni dim in bleščice. A pod vsemi temi plastmi je ostalo bistvo — dve sestri, ki sta kljub spremembam v trendih še vedno pisali pesmi o ljubezni, samostojnosti in notranji moči. Brigade iz leta 1990 je to zgodbo zaokrožil z novimi uspehi, kot sta All I Wanna Do Is Make Love to You in Stranded, ki sta ju ponovno dvignili na vrhove lestvic.
Heart so tako v osemdesetih dosegli nekaj, kar uspe redkim: znova izumiti sami sebe in pri tem osvojiti popolnoma novo občinstvo. Iz garažnega folkrock benda sta Ann in Nancy postali arenski kraljici, ki sta brez zadrege združili srce in spektakel.
In potem se svet spremeni
Začetek devetdesetih je Heart ujel v svetu, ki se je hitro spreminjal. MTV-jeva doba velikih pričesk in baladnih kitarskih solaž je počasi ugašala, na obzorju pa se je pojavil novi val – grunge. Ironično je, da se je ta rodil prav v Seattlu, rojstnem mestu sester Wilson, a z zvočno in vizualno estetiko, ki je bila svetlobna leta oddaljena od tistega, kar so Heart gradili v osemdesetih. Album Desire Walks On iz leta 1993 je sicer vseboval nekaj močnih pesmi, kot je Black on Black II, a ni uspel ponoviti uspeha predhodnikov.
V tem času sta Ann in Nancy začutili potrebo po bolj osebnem izrazu. Ustanovili sta akustični projekt Lovemongers, v katerem sta raziskovali mehkejšo, introspektivno plat svojega ustvarjanja. S to zasedbo sta posneli tudi priredbo The Battle of Evermore skupine Led Zeppelin za filmsko uspešnico Singles iz leta 1992, kar je lepo simboliziralo njuno povezanost s seattlsko sceno in hkrati spoštovanje do korenin. Lovemongers so bili Heart v miniaturi – brez efekta in produkcijske bombastičnosti, a s popolnim poudarkom na glasovih in čustvu.
Heart so kljub temu ostali prisotni. Nastopali so, občasno snemali in redno polnili manjše dvorane, vendar se je zasedba počasi umikala z mainstream prizorišča. Občinstvo je ostajalo zvesto, a čas ni bil več naklonjen klasičnemu rocku.
Srce je večno
Ko so številni mislili, da je zgodba Heart že zaključena, sta se Ann in Nancy Wilson na začetku novega tisočletja vrnili z vso odločnostjo, ki ju je spremljala že v sedemdesetih. Leta 2004 je izšel album Jupiters Darling, na katerem so Heart zavestno opustili bleščeči zvok osemdesetih in se vrnili h koreninam – surovim kitaram, organski produkciji in vokalnim harmonijam, ki so spominjale na zlata leta Dreamboat Annie. Kritiki so ga sprejeli s toplino, saj so v njem prepoznali iskrenost in ustvarjalno svobodo, ki sta jo sestri skozi desetletja večkrat morali braniti pred industrijskimi pričakovanji.
V naslednjih letih sta sledila še Red Velvet Car (2010) in Fanatic (2012), oba s trdno produkcijo in besedili, ki so odražala življenjske izkušnje dveh žensk, ki sta prehodili vsa obdobja rocka. Glasba je zvenela odraslo, brez kompromisov in nostalgičnih premazov, ki so sicer pogosta past veteranov. Heart so bili ponovno na turnejah, polnili so velike dvorane in se pojavljali na festivalih, kjer so jih sprejemale tako stare kot mlajše generacije poslušalcev.
Vrhunec tega obdobja je prišel decembra 2012, ko sta Ann in Nancy nastopili na prireditvi Kennedy Center Honors, kjer sta v čast Led Zeppelinu izvedli Stairway to Heaven s spremljavo orkestra in zborom. Njuna izvedba je postala viralna in mnogi so jo označili za eno najboljših priredb vseh časov. Leto pozneje so tudi Heart končno sprejeli v Rock and Roll Hall of Fame, kar je pomenilo uradno priznanje za več kot štiri desetletja trdega dela, inovativnosti in neomajne prisotnosti na sceni.
Sestri v laseh
Dogodek, ki je skoraj razbil skupino Heart, se je zgodil avgusta 2016 med njihovo turnejo v Seattlu. Ann Wilson je bila takrat poročena z Deanom Wetterjem, ki je med koncertom na turneji »Rock Hall Three for All« napadel Nancyjina najstniška sinova.
Po koncertu sta fanta želela pogledati v Annin avtodom, kjer je počival njun stric po koncertu, Wetter pa se je razjezil, ker nista zaprla vrat za seboj. V navalu besa naj bi enega izmed njiju zgrabil za vrat in ga udaril, drugega pa porinil po tleh. Fantoma sta stekla po pomoč k Nancy, ki je bila šokirana in poklicala policijo. Wetter je bil aretiran in obtožen dveh napadov, pozneje pa se je izrekel za krivega in prejel pogojno kazen.
Heart so po tem dogodku zamrznili delovanje, Ann in Nancy pa sta se posvetili samostojnim projektom. Ann je nadaljevala z močnim rockovskim materialom pod svojim imenom, Nancy pa je ustanovila novo skupino Roadcase Royale, kjer je združila rock z bolj soulovskim, introspektivnim tonom.
Čeprav sta obe zatrjevali, da medsebojno spoštovanje ostaja, je bilo jasno, da je obdobje skupnega ustvarjanja na preizkušnji. Obe sta se znašli v vlogi veterank, ki znata nositi svojo zgodovino brez sence grenkobe, hkrati pa brez iluzij o preteklosti. Ann je izdala nekaj močnih samostojnih albumov, na katerih je njen glas zvenel še bolj surovo in osebno kot v času največje slave, Nancy pa se je uveljavila kot filmska skladateljica in producentka.
Ko sta se leta 2019 ponovno pojavili skupaj na odru, je bilo jasno, da kemija, ki je naredila Heart poseben, še obstaja. Sledila je uradna ponovna združitev in nova turneja »Love Alive«, ki je dokazala, da publika še vedno želi slišati Barracuda, Alone in Crazy on You v njunem izvirnem glasu. Čeprav sta se na odru vidno postarali, obe pred številko 70, energija med njima ni zbledela — bila je le mirnejša, a še vedno prepričljiva.
Annina bolezen, odpovedi in vrnitev na oder
Ko so Heart na začetku leta 2024 napovedali obsežno turnejo Royal Flush, naj bi to bil triumfalni povratek po letih tišine. Načrti so vključevali več kot 50 koncertov po Severni Ameriki in Evropi, z razkošno produkcijo in retro vizualno estetiko, ki je združevala motive iz sedemdesetih in osemdesetih. A sredi poletja je prišla novica, ki je prekinila priprave: Ann Wilson je razkrila, da so ji odkrili raka. Diagnozo je javno delila julija 2024, hkrati pa povedala, da so zdravniki tumor odstranili in da jo čaka preventivna kemoterapija. Vse preostale datume turneje so odpovedali.
Novica je pretresla oboževalce in glasbeno skupnost, a Ann je ostala mirna in odločena. Na družbenih omrežjih je zapisala, da bo glasba ostala del njenega življenja, tudi če bo morala nekaj časa počivati. Nancy je medtem poudarila, da se bodo Heart na odre vrnili, ko bo Ann pripravljena in da je bend zdaj pomembnejši kot prej – ne kot podjetje, ampak kot družina.
V začetku leta 2025 se je Ann po uspešnem zdravljenju res vrnila, resda slabotna na vozičku in brez las. Na posebnem koncertu v Seattlu je z bendom prvič po bolezni ponovno zapela Magic Man, in trenutek, ko je množica vstala ter zaploskala že ob prvih tonih, je bil eden tistih, ki presegajo glasbo. Heart so se s tem simbolno vrnili tja, kjer se je vse začelo, a z novo težo izkušenj in preživetih bitk.
Turneja Royal Flush se je nadaljevala v poletnih mesecih 2025, z omejenim številom nastopov in poudarkom na tem, kar je Heart vedno predstavljal – čustvo, moč in trdovratno vztrajnost. Čeprav sta Ann in Nancy danes v sedemdesetih, še vedno zvenita mogočno, kot da ju čas ni mogel zlomiti. Njuna zgodba je zdaj bolj kot kadarkoli zgodba o preživetju – o dveh ženskah, ki sta se vpisali v zgodovino rocka ne le zaradi pesmi, ampak zaradi neomajnega duha, ki ga nosita v sebi.
Ključni albumi in skladbe
Zgodbo Heart bi lahko povzeli skozi nekaj plošč, ki vsaka nosi svoj značaj in čas. Dreamboat Annie (1976) je bil preboj – mešanica nežnosti in moči, z legendarnima Magic Man in Crazy on You, ki sta postavili temelje njihovega zvoka. Leto pozneje je Little Queen prinesel Barracudo, neizprosno rockovsko izpoved in simbol njihove odločnosti, medtem ko je Dog & Butterfly (1978) pokazal mehkejšo, introspektivno plat.
Sredi osemdesetih je Heart (1985) pomenil preporod. Pesmi These Dreams in What About Love so jih iz klubov znova dvignile v arene, Bad Animals (1987) pa je z balado Alone utrdil status ene največjih vokalnih zasedb desetletja. Brigade (1990) je ta val sklenil z uspešnicama All I Wanna Do Is Make Love to You in Secret.
Če morda niste vedeli, All I Wanna Do Is Make Love to You je ena tistih pesmi, ki zvenijo romantično, a imajo precej temno zgodbo. Čeprav jo radijske postaje in celo poroke pogosto predstavljajo kot čutno ljubezensko balado, govori o ženski, ki za eno noč zapelje tujca – ne iz strasti, temveč zato, da bi zanosila, ker njen partner ne more imeti otrok. Pesem je torej zgodba o prevari, prikriti pod mehko melodijo in zapeljivim refrenom. V resnici gre za moralno dvoumno pripoved o hrepenenju, obupu in laži, ki se skriva za navidezno romantično gesto.
Kaj ostane
Pet desetletij po prvem albumu sta Ann in Nancy Wilson še vedno tam — ne kot relikviji preteklosti, temveč kot dokaz, da strast in iskrenost v rocku ne zastarata. Heart sta preživela spremembe okusov, založb, časov in zdravja, a nikoli nista izgubila svojega bistva. Njune pesmi še danes zvenijo sveže, ker v njih ni bilo kalkulacije, le občutek in resnica. In če je ime Heart kdaj pomenilo karkoli drugega, danes pomeni točno to, kar je zapisano: srce, ki nikoli ne neha biti.
