Ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja je pri Mladinski knjigi izšla zelo posebna knjiga, saj je poleg izbranih 100 pesmi v njej še 100 fotografij njegovega vnuka Voranca Vogla, ki pa zdaj praznuje 30-letnico svojega delovanja. »Knjiga Od tebe dalje štejem svoje dni tiho upa, da bi zmogla ta nori svet skozi dialog med dedom in vnukom za hip spomniti, da čas prvenstveno ni ekonomska enota, pač pa mera zaporedja trenutkov ljubezni, hrepenenj, soočanja z minljivostjo in drugih čustev, ki so dandanes prav toliko čudežna kot takrat, ko je ded o njih pisal verze,« pravi Voranc, ki je odgovoril še na nekaj naših vprašanj.
Kateri so vaši najljubši in najlepši spomini na dedka?
Ob njegovi smrti sem bil še precej majhen, tako da se ga spominjam predvsem kot prijaznega in humornega človeka, ki pa je bil večinoma v svojem svetu. Danes, ob prebiranju njegovih pesmi, verjamem, da bi se, če bi se srečala odrasla, zelo dobro razumela.
Kaj vse vas povezuje z njim? Gotovo predvsem služba, saj ste tudi vi v medijih, kajne?
Krakar je deloval na veliko področjih, saj je bil urednik, prevajalec, profesor. Kot je on ustvarjalno zadoščenje iskal v pisanju poezije, tako jaz poleg vsakodnevnega fotoreporterskega dela najdem mir in izziv v bolj osebni, če želite, umetniški fotografiji. Je pa težko potegniti jasno razločnico med polji najinega delovanja. Če se omejim na svoji, mislim, da je delo fotoreporterja zelo dobra vaja za avtorsko fotografijo.
Kako je nastala ideja za to knjigo?
Usoda je hotela, da sem v zimi po njegovi smrti na Krakarjevi domačiji v Semiču, s pomočjo očeta Milana, posnel svoje prve fotografske negative: podobe zamrznjene brajde, pod katero je Krakar, ko ni bila prekrita z ledom, pogosto ustvarjal. Tako se je najina ustvarjalna pot nekako izmenjala in se letos spet združila v 100-letnici njegovega rojstva in 30. letu mojega fotografskega ustvarjanja.
Kaj imata skupnega poezija in fotografija?
Bolj kot sem zadnji dve leti prebiral Krakarjevo poezijo in ponovno pregledoval svoje negative, bolj se je kristalizirala misel, da sta si ustvarjalna procesa pisanja poezije in fotografiranja zelo podobna. Oba zaznamuje večno vračanje k enakemu. Pesnik vedno znova prevrača besede, da dodela njihov zven in notranji ustroj, fotograf pa ne odneha, dokler ne najde primernega stika med svetlobo in senco, obliko in prostorom, gibom in trenutkom. Kadar se besede srečajo v pravi napetosti, nastane verz. Kadar to stori svetloba, nastane kader.
Je tudi v vas kaj poeta?
Sem ter tja se mi zapiše kaka rima, ki jo varno skrijem pred sabo v labirint računalniških datotek, ampak za pesnika se ne bi označil. Moja izrazna sredstva so, kot rečeno, svetloba, senca, prostor, trenutek … Je pa gotovo nekaj poetičnega v dialogu med dedom in mano, ki je nastal v knjigi, ki ni – to je treba poudariti – s fotografijami ilustrirana poezija, pač pa pogovor na ravni senzibilitete, dojemanja sveta in ne zgolj motiva.
