Na odru bodo znova blesteli Urška Vučak Markež, Saša Klančnik in Maja Martina Merljak, pridružuje pa se jim tenorist Gregor Ravnik. Pod besedilo in režijo se tudi tokrat podpisuje Jernej Čampelj, ki vsakdanje zaplete mojstrsko preplete z nevsakdanjimi rešitvami. O nastajanju predstave in igralski kemiji smo se pogovarjali z ustvarjalci.
Po velikem uspehu komedije Ljubezen gre skozi želodec ste ob ustvarjanju nove komedije čutili pritisk ali vas je prejšnji uspeh prej dodatno motiviral?
Jernej: Lahko rečem, da oboje. Ljubezen je bila tako lepo sprejeta, da je bil pritisk pri Zadnji večerji, da mora biti ta še boljša. Po drugi strani sem vedel, da imam ob sebi ekipo srčnih, strastnih in čudovitih ljudi, ki mi bodo pri tem pomagali in da se bomo imeli pri kreiranju nove predstave fantastično. In se imamo. Mislim, da se bo to čutilo v vsakem delčku.
Igralska ekipa se ponovno vrača skupaj. Kako dobro se po vsem tem času že »berete« brez besed in kako se to pozna v igri?
Jernej: Pravzaprav se nikoli ni prav zares ločila, ampak se je le prelila v novo predstavo. Vaje za Zadnjo večerjo smo začeli, ko je Ljubezen še igrala po slovenskih odrih. Ekipa in energija, ki sta se ustvarili med vsemi pri predstavi Ljubezen gre skozi želodec, sta nekaj, kar je po mojem mnenju unikum v slovenskem prostoru. Resnično smo se v vseh teh letih povezali, zato je sploh prišlo do mojega vprašanja, ali bi naredili nekaj novega. Ne da bi vedeli, kaj, so vsi rekli »ja«.
Urška: Dobro beremo drug drugega, samo ne brez besed, mi imamo radi besede in se zelo radi tudi poigravamo z njimi. Na odru in za odrom.
Maja Martina: Energija med nami tremi – no, štirimi, ker štejem zraven tudi Čampija – je zelo posebna. Zelo, zelo lepo je, ker ni prav nikogar, ki bi »špilal« zvezdo, pametnjakoviča, težkega umetnika ali kakršnokoli figuro, s katero bi kdorkoli kogarkoli postavljal nad ali pod sebe, zato je občutek pravega soustvarjanja zelo izrazit. Tako je prvi pogoj za dobro predstavo avtomatično izpolnjen. Potem pa nas vse obdaja še avra Čampijevega norega humorja, ki nas vleče že od Ljubezni, zato se na vajah smejim kot že dolgo ne – z Zadnjo večerjo je Jernej svoj humor nabrusil še za kar nekaj stopničk višje. Fino je tudi to, da so liki pri Zadnji večerji večinoma že dobro vzpostavljeni in zasidrani v naših porah, zato se lahko že zdaj igramo drug z drugim na povsem drugačen način – resnično s pogledi, pavzami, med vrsticami.
Saša: Ne znam odgovoriti, ker brez besed pri našem ženskem delu ansambla preprosto ne gre …! (smeh)
Tokrat se vam je pridružil še Gregor Ravnik. Kako je bilo v ekipo sprejeti tenorista, ki prinaša povsem novo energijo in zvrst?
Jernej: Mi ga nismo sprejeli kot tenorista, ampak kot človeka. Ekipi sem, še preden sva se z Gregorjem dogovorila za sodelovanje, obljubil, da bo četrti član igralske ekipe nekdo, ki bo po energiji spadal k nam. Drugače ga ne bo. Gregor je v prvi vrsti »naš« človek, poseben na najlepši mogoči način. Ponudil sem jim tudi, da bi četrto osebo igral jaz, pa me niso marali. (smeh)
Urška: Precej zanimivo, na pozitiven način. Je res malo drugače, ker smo mi že neki tim od prej, ampak Gregor se je že od samega začetka odlično vklopil v našo ekipo in je zmeraj odprt za nove izzive, mi pa tudi.
Maja Martina: Ravno zato, ker je energija med nami drugačna, močna, izrazita, ni bilo lahko sprejeti v ekipo kogarkoli. Mislim, da smo vsi trije idejo, da bi se nam pridružil še četrti igralec, najprej sprejeli s pomenljivo tišino. Ampak Gregor se je izkazal kot odličen »patron« za našo »Monthy Phyton druščino«. Ima potrebno norost v sebi, da se je izvrstno vklopil. Hkrati je odličen timski igralec in s svetom, ki mu v osnovi pripada, dodaja predstavi in nam zelo zanimivo dimenzijo.
Saša: Vsi smo zelo veseli in ponosni, da se nam je pridružil ter da je dogajanje na in za odrom zelo popestril ...
Gregor je za vas bil vstop v to predstavo igralski krst – prvič stopate na igralske odre?
Gregor: Težko rečem, da je to moj igralski krst. Operni pevci moramo biti na odru poleg odličnih vokalistov tudi dobri igralci. Res pa je, da v tovrstni komediji nastopam prvič.
Vas bomo spremljali v večji meri v vlogi igralca ali pevca?
Gregor: Na začetku sem menil, da bom bolj v vlogi pevca, realnost je drugačna. Moja vloga je precej bolj igralska.
Kdo med vami je na vajah največji perfekcionist in kdo tisti, ki najraje improvizira?
Urška: Kar velika perfekcionista sta vsak po svoje Maja in Jernej. Ne vem, ali najraje, ampak meni najbolje improvizira Jernej.
Maja Martina: Ne vem, težko bi rekla, ker vsi tako improviziramo, kot tudi želimo, da je scena na koncu »čista«, kot rečemo. Šele čistost namreč prinaša v komediji tisto potrebno dinamiko in tempo za »punchline«. Na bralnih vajah smo si pa dali duška. Najbolj si bom verjetno zapomnila bralno vajo, ko sem popila malo preveč zelenega čaja in sem »letela«. (smeh)
Saša: Perfekcionisti smo vsi, ko pa se nam zatakne pri tekstu, tudi vsi lepo improviziramo.
Gregor: Ekipa je precej povezna že iz prejšnje predstave, zato je med njimi več prostora za improvizacijo. Jaz se zaenkrat bolj držim scenarija.
Če bi morali svoj lik opisati z enim obrokom, kateri obrok bi to bil in zakaj ravno ta?
Urška: Težko bi rekla obrok, ker moj lik zmeraj nekaj je. Njen cel dan je obrok, po moje še sanja, da je.
Maja Martina: Grmada. Čudno je videti, ne veš čisto točno, kaj vse ješ, in vsak grižljaj je presenečenje – a ti je všeč.
Saša: Prigrizek med obroki! Zato ker daje smisel praznini med obroki…
Gregor: Najbolj zdrav solatni krožnik na svetu. (smeh) Vse drugo mojemu liku ne ustreza. (smeh)
Kateri prizor vas še danes nasmeji, čeprav ga igrate že neštetokrat?
Urška: Marsikateri me nasmeji – enkrat eden, drugič drugi –, ampak na splošno so mi najbolj smešni prizori z Gregorjem, ker so to neki novi odnosi, ki jih šele odkrivam.
Gregor: Celotna predstava je doza smeha. Vsak prizor je edinstven in zabaven na svoj način. Vsakič znova nas nekaj preseneti, zato smeha ne manjka.
Glasba v predstavo doda poseben ton in atmosfero. Je bilo zahtevno uskladiti humor, igro in petje v enoten ritem?
Jernej: Glasba je vedno del mojih predstav in tudi mojega življenja. Prav tako humor. Uživam, ko si lahko privoščim, da ima tudi glasba svojo vlogo pri komiki.
Gregor: Glasba predstavo obogati in jo postavi na višjo raven, še zlasti ker je glasbena izvedba tudi v živo.
Predstava se sprašuje: »Kdo vodi moje življenje – jaz ali drugi«? Kaj se skriva za tem vprašanjem? Kakšen namig?
Urška: Mislim, da ga sami, ampak če ne gre po načrtih, je vedno »fajn«, če je za to kriv nekdo drug.
Maja Martina: Prvo je filozofsko vprašanje, drugo pa verjetno retorično. (smeh)
Saša: Življenje je polno naključij. Naključja pa so plod različnih navad, razvad in podobno.
Jernej: Vsak lik v predstavi ima na to vprašanje drugačen odgovor. Mislim, da si bo gledalec lahko sam odgovoril za vsakega posebej. Kdo vodi in kdo je voden.
S čim nam boste postregli v tokratni predstavi, kakšen »obrok« naj pričakujemo?
Jernej: Absolutno bo to polnovredni obrok. Zdrav za trebuščke gledalcev.
Maja Martina: Karkoli bi pričakovali, bomo itak obrnili na glavo. (smeh) Bo pa osemhodni meni, osmi krožnik je pa cela torta.
Saša: Kulinarično avanturo v obliki štirih igralskih hodov.
Urška: Zabaven, poln presenečenj in nepričakovanih sestavin.
Gregor: Veselim se, da me bodo gledalci tokrat spoznali v novi vlogi. Navdušen sem nad novo izkušnjo.
Kaj bi želeli, da gledalci odnesejo s seboj po ogledu predstave?
Jernej: Veliko pozitivne energije in misel: »Ti so pa res zmešani.« (smeh)
Maja Martina: Natrenirane trebušne mišice in »boleče« obrazne. Skratka (smejalni) »musklfibr«. (smeh)
Saša: Dobro voljo in zaradi smeha rahle bolečine v trebuhu.
Urška: Dobro voljo.
Gregor: Gledalce želimo pospremiti domov z obilico dobrih vtisov, solzami smeha v očeh in iskricami navdušenja.
In čisto za konec: kdo v ekipi po vašem mnenju najbolje kuha?
Urška: Kar zadeva mene – jaz. Zdi se mi, da imamo različne okuse in tudi jedilnike, tako da ostali tudi verjetno vsak zase najbolje kuhajo. (smeh)
Jernej: Po mojem skromnem mnenju in dokazljivem prepričanju, ker sem zelo samokritičen do drugih, jaz. (smeh)
Maja Martina: Ja, kdo?! Se danes igramo retorična vprašanja? (smeh)
Saša: Maja prisega na raznolikost prehrane, Urška bolj na izbranost – ki je lahko v večjih količinah –, Gregor je kot Primorec verjetno vešč v italijanski kuhinji, tudi jaz imam svoje vrline, masterchef je pa tako ali tako naš režiser Čampi.
Gregor: To pa težko rečem, nihče iz ekipe me še ni povabil na kosilo. (smeh) Jaz pa ne kuham dovolj pogosto, da bi si zaslužil prvo mesto.
Zadnja večerja je polna hitrih dialogov, absurdnih zapletov, hrane, glasbe in presenetljivo nežnih trenutkov. Zato se človek resnično vpraša: »Kdo sploh vodi moje življenje – jaz ali vsi drugi?«
