Kaj pametnega, kaj manj pametnega, kaj takšnega, kar se mi je usedlo v kakšen predal možganov. Če sem iskrena, sem pretekli teden večinoma preživela pred računalnikom in na terenu. Nič posebej filmskega. A potem pridejo novice – in to ne ravno prijetne.

Že od nekdaj zelo rada kampiram. To nikoli ni bil zgolj hobi, ampak način življenja, občutek svobode, ritual. Letos pa je prišla novica o podražitvi storitev v kampu – in v našem malem raju pod borovci je ta skok kar 50-odstoten. Nič šokantnega, pravijo. Morda res. A dejstvo je, da bom morala svoj ljubi dom na štirih kolesih prodati. Takšnega luksuza si preprosto ne morem več privoščiti. Za košček istrske zemlje, na katerega postavim svojo razmajano prikolico, bi morala mesečno odšteti skoraj toliko, kot plačam za najemnino v Ljubljani. In to boli. Razočarana sem. Ne le zaradi denarja, temveč predvsem zaradi občutka, da se prijetni, skoraj sveti kotički narave, kjer so se pisale čisto običajne človeške zgodbe, spreminjajo v prestižna letovišča za izbrane. Ne za tiste najbogatejše. Ti si namreč lahko privoščijo kakšen skrivnostni otok sredi ničesar, kjer počnejo vse, kar jim pade na pamet. A to je že druga zgodba, bolj primerna za scenarij grozljivke. Mene boli ta vmesni svet, kjer se romantika vsakdanjega počasi umika betonu – in to pod novim, sicer luksuznim betonom. Ko se vrnem h koščku zemlje, na katerem sem preživljala poletja vse od svojega četrtega leta dalje, mi postane jasno, da gre za veliko prelomnico v mojem življenju. Kot da bi nekdo zaprl vrata v prostor, za katerega si mislil, da bo vedno tam. Kot da to ne bi bilo dovolj, sem po fotografijah, ki jih objavljajo prijatelji iz kampa, videla še nekaj drugega: podrli so znameniti hotel Mojmir. Kakšna žalost. Mojmir ni bil samo hotel. Bil je kraj prvih stvari. Tam sem prvič poslušala glasbo v živo. Prvič plesala s prijateljicami. Prvič se zagledala v postavnega Nizozemca. Mojmir ima zdaj svoj večni mir – čeprav so ga v resnici preprosto zravnali z zemljo in z njim izbrisali nešteto spominov ogromnega števila ljudi. Še lani, nekje julija, ko je čez dan temperatura krepko presegla 35 stopinj, zvečer pa je popustila le za odtenek, sem se odločila za romantično, čisto solo nočno kopanje. Voda je bila topla, prijazna. Na terasi Mojmirja je igrala neka skupina, ki me je neznosno spominjala na istrsko Abbo. Na morski gladini so se lesketale luči legendarnega hotela, jaz pa sem plavala … ne samo v vodi, temveč tudi v spominih. Razmišljala sem, kako lepo je pravzaprav življenje. Kako malo v resnici potrebuješ, da si srečen. In ja, tudi tega hotela, v katerem so med drugim nastopale slovenske zasedbe, preprosto ni več. Izginil je, kot da nikoli ni obstajal. Skratka, to, kar pišem v teh vrsticah, seveda ni velik problem. Pravi problemi so drugje – hujši, resnejši. A to je prekinitev mojega romantičnega dojemanja poletja. Prekinitev neke predstave o prijateljstvu, družinskih vezeh, ljubezni. Vsaj tiste, ki je bila neločljivo povezana z borovci naše Savudrije.
Da ne bo vse tako črnogledo: morda se mi bo uspelo dogovoriti s sosedi, ki so skozi leta postali dobri prijatelji. Morda se bomo organizirali v nekakšno malo komuno ljubiteljev narave in vsega tistega, kar danes že rahlo tone v pozabo. A eno vem zagotovo: ko bom prvič zagledala golo obalo brez mojega Mojmirja, se mi bo naredil cmok v grlu. Nekega življenjskega obdobja je zdaj res konec.