Tistem, ki je v oblaku. Spet sem začela brskati po starih fotografijah, shranjenih v Googlovem univerzumu, ki ga mimogrede vsak mesec tudi vestno plačujem. Ker si preprosto ne predstavljam, da bi izgubila svoje fotospomine. 
Več kot polovica mojega življenja je nekje v oblakih.  Včasih se mi celo zazdi, da sem tudi sama v nekem svojem oblaku. Lebdim. Med preveč obveznostmi, preveč mislimi in preveč vsega. Na eni izmed teh fotografij sva moja prijateljica Maša in jaz. Sediva na tleh železniške postaje v Trevisu. Z nama je bila še Mateja, z aparatom v roki. V Treviso smo šle na koncert skupine Litfiba. Leto? Hm … 1993. Bila sem skorajda obsedena z njimi. Z njihovo rockersko energijo, z besedili, ki niso nikogar pustila ravnodušnega. Po spletu precej bizarnih okoliščin sem skupino celo spoznala. Pred odhodom s koncertnega prizorišča sem v dar dobila njihovo uradno majico. Ne tiste, ki jo lahko kupi vsak. Dobili so jo le člani zasedbe in njihova ekipa. V živo se spomnim: rdeča je bila. Na njej je pisalo Litfiba tour 93 in velik, jasen napis crew. Ekipa. Tisti, ki s skupino dela in živi. Na fotografiji, ki jo je naredila Mateja, sem oblečena prav v to majico. Več kot tri desetletja so švignila mimo. In pred kratkim zasledim, da se Litfiba spet podajajo na turnejo. Ja, odločena sem. Avgusta se bom odpeljala do Palmanove, kjer bo bobnelo. »Fantje« so že kar v letih. Iskreno, že takrat, ko sem bila jaz stara dvajset, so se mi zdeli precej »v letih«. A energije jim očitno ne manjka. Tako kot neki drugi skupini, ki bo kmalu igrala tudi v Ljubljani. Legende bivše skupne države, Bijelo dugme, prihajajo v Ljubljano in že zdaj si belim glavo, koga bi vprašala, ali bi šel z menoj. Fajn bi sicer bilo, da bi se (ne)kdo spomnil name in me povabil s seboj (čakam, čakam, ne dočakam ...) No, pustimo to. Tudi oni še vedno zažigajo. Še vedno imajo tisto energijo, ki jo lahko da samo ljubezen do tega, kar počneš. Od nekdaj sem velika ljubiteljica glasbe. Čeprav se velikokrat poskušam predalčkati, mi to nikakor ne uspe. Brez težav grem od dark glasbe prek rocka do čistega rapa. Moja zbirka vinilk je pravi žanrski kaos. Tudi moja »playlista« na Apple Music ni nič drugačna. Ampak taka sem. In včasih se zelo jasno zavem, da sem tudi sama precejšen kaos. Morda grem zato marsikomu na živce. In to ni vedno dobro, verjemite. Velikokrat si rečem, da se moram malo umiriti. Prešteti do tristo, preden komu kaj odgovorim. Dobro premisliti, preden kaj napišem. Skratka, zavedam se sebe kot nekoga, ki je precej kaotičen. A z glasbo uravnavam občutke. Tudi razpoloženje. To je dobro. Vsaj mislim, da je. Poleg glasbe imam zelo rada svoj poklic. Opravljam ga z veliko ljubezni in polovičarstva si ne želim. Vsakič, ko delam intervju, ko pišem članek, ko raziskujem to ali ono, sem kot v nekem filmu. Ali še bolje, v nadaljevanki, ki vsak teden dobi svoj vmesni zaključek. Všeč mi je to, kar počnem. Čeprav je v tem obdobju vse skupaj precej zapleteno. Zaradi več razlogov, ki mi jih v tem uvodniku niti ne bi uspelo razčleniti.
Skratka, poletje bo v znamenju Litfibe. Prihajajoči konec tedna pa si bom privoščila klasičen, nostalgičen rock skupine Bijelo dugme. V intervjuju, ki smo ga objavili v Stopu, lahko preberete stavek, ki ga je izrekel Goran Bregović: »V rocku se ne gre v pokoj. Z odra se gre naravnost na pokopališče.« Najbrž zato, ker je v tem ogromno ljubezni in ne zgolj preračunljivosti, povezane z zaslužkom. Zato bom zaključila podobno. Ker je tudi v novinarstvu ogromno ljubezni. Ker v novinarstvu ni bajnih vsot denarja, ker novinarji živimo vsako uro, minuto, sekundo v tem našem 'medijskem svetu' ... ker je iz tedna v teden težje ... si upam reči tudi sama: 'V novinarstvu se ne gre v pokoj. Z uredništva se gre naravnost na pokopališče.'