Revija stop
Kolumne

Viharni vrh

Mitja Reichenberg
10. 2. 2026, 10.35
Posodobljeno: 10. 2. 2026, 10.36
Deli članek:

Viharni vrh (Wuthering Heights) je eno tistih literarnih del, ki so skozi zgodovino doživela nešteto filmskih, televizijskih in odrskih interpretacij.

osebni arhiv
/

Od leta 1847, ko je Emily Brontë izdala svoj edini roman, so se te brezčasne zgodbe lotevali številni ugledni ustvarjalci: William Wyler je že leta 1939 ustvaril legendarno filmsko adaptacijo z Merle Oberon in Laurenceem Olivierjem, nato Robert Fuest (1970) z Anno Calder-Marshall in Timothyjem Daltonom ter Peter Kosminsky (1992) z Juliette Binoche in Ralphom. Skratka – adaptacij je bilo veliko. In vprašanje se zastavi samo od sebe: ali res potrebujemo še eno?

Nova filmska različica odgovarja pritrdilno – in to brez zadržkov. Na divjih, vetrovnih višavah Yorkshira se znova rodi ljubezen, ki je hkrati strastna in pogubna, čista in uničujoča. Viharni vrh v režiji Emerald Fennell ponuja drzno, sodobno reinterpretacijo klasične zgodbe, v kateri se strast, maščevanje in razredni antagonizmi prepletajo v pripoved, ki kljub stoletni oddaljenosti še vedno zareže presenetljivo globoko. Film gradi vizualno osupljivo in čustveno nabito atmosfero ter brez strahu poudarja erotično, obsesivno in destruktivno plat ljubezni, ki presega razum in čas.

Režijo podpisuje Emerald Lilly Fennell, ustvarjalka, ki jo širša javnost sicer pozna predvsem kot igralko, a se je v zadnjih letih vse bolj uveljavila tudi kot režiserka in scenaristka. Viharni vrh je njen tretji režijski korak in obenem jasna ambicija, da se vpiše med sodobne filmske avtorice.

Pomemben del filmske identitete predstavlja tudi glasba. Filmsko partituro podpisuje Anthony Willis, dodatno plast sodobne senzibilnosti pa prinaša Charli XCX (Charlotte Emma Aitchison), ki je za film prispevala album izvirnih pesmi. Vsaka nova ekranizacija Viharnega vrha se neizogibno sooči z vprašanjem smisla – zakaj znova odpirati rano, ki se nikoli ne zaceli? Odgovor je jasen: ker so obsedenost, razredna razklanost in ljubezen kot oblika samouničenja še vedno globoko vtkane v naš svet.

Revija Stop