Viralni trend »kakšni ste bili v devetdesetih?« se začne z aktualnim posnetkom, ki nato skoči nazaj v čas, ob spremljavi pesmi Iris skupine Goo Goo Dolls pa vidimo, kako so bili nekateri videti pred več kot 30 leti.
Razmišljala sem, da bi tudi sama naredila viralen skok nazaj v čas, vendar že zdaj vem, da bi mi algoritmi posnetek ustavili oziroma ga utišali zaradi avtorskih pravic za skladbo, ki mi pravzaprav nikoli ni bila všeč. Ta pesem mi res ni zlezla pod kožo. Sploh pa mi je v devetdesetih prijalo nekaj čisto drugačnega, bolj energičnega. Skratka, navdih je bil. Izbrskala sem nekaj svojih starih fotografij in odplavala nazaj v čas. Čeprav sem imela nekaj manjših fotoaparatov in bila zelo aktivna z arhiviranjem svoje osebne zgodovine, zgodovine prijateljev in prijateljic ter najbolj priljubljenih skupin, ki so igrale v okolici mojega tedanjega doma, ugotavljam, da je teh fotografij dejansko presneto malo. Vsaj v primerjavi z današnjim časom. Kar predstavljajte si, koliko jih imate v telefonu, računalniku, oblaku. V norih devetdesetih sem si nabavila tudi polaroidni aparat in fotografije ustvarjala neposredno na koncertih in zabavah. Te so se povečini izgubile, pa tudi ta aktivnost je bila precej draga, saj so bili filmi za polaroid, ki sem jih kupovala v sosednji Italiji, izjemno dragi. No, vsaj za mlado dijakinjo oziroma študentko. Skratka, bila sem ena redkih, ki je okoli letala z aparatom. A nisem ves čas fotografirala, ker pač … film v malem sonyju je bil omejen. Vsekakor pa mi je ta trend dal priložnost, da sem nekoliko pregledala svojih zadnjih 30 let. No, vsaj v mislih. In kaj naj rečem? Zletela so mimo mene tako hitro, da mi ni jasno nič. Od srednje šole v Novi Gorici, faksa v Trstu in potem začetka poslovne poti je minilo zelo veliko let. Devetdeseta so bila zame leta glasbe, brezskrbnosti, iskanja prave poti, začetka zelo dobre poslovne poti, ki me je povezala z evropskimi projekti v našem okolju čezmejnega sodelovanja. Videti je bilo vse super. Sploh ko sem dobila to službo. Bila sem mlada, navihana, zelo ambiciozna in prodorna. Ta služba mi je omogočala potovanja po Evropi, spoznavanje novih krajev, novih ljudi … Pa precej brezskrben šoping … Vse je bilo videti super. Potem pa sem naenkrat zbolela in sem se morala ustaviti. Že pri 26 letih sem morala potegniti ročno oziroma jo je kar življenje zame. Nesramna avtoimunska bolezen je iz mene naredila praktično invalida, saj sama nisem bila zmožna ničesar. Preselila sem se nazaj k staršem in skušala premagati bolezen. In sem jo. Potrebovala pa sem precej časa – vse do konca devetdesetih let. V tem obdobju je nastalo tudi nekaj fotografij, ki sem jih zdaj našla. Na njih sem videti žalostna, utrujena, kot človek, ki je vrgel puško v koruzo. Na srečo sem se uspela pobrati; pri tem so mi najbolj pomagali starši in seveda zdravniki. Konec devetdesetih je bilo zame izredno težko obdobje, in ta skok nazaj v čas, ki ga je sprožil nič hudega sluteči spletni trend, me je znova postavil na realna tla. 
Nikoli ne vemo, kaj nas čaka za ovinkom, zato se ne smemo tako gnati za denarjem, položajem v službi ali potrditvijo nadrejenih. Spomnim se, da je bil eden mojih najsrečnejših dni v devetdesetih tisti dan, ko sem lahko sama, peš, prišla iz našega stanovanja na Bratuževi 16 do centra Šempetra. Teh tristo metrov, ki sem jih zmogla prehoditi sama, je pomenilo več kot vse, kar sem v devetdesetih doživela. In verjemite mi, tega res ni bilo malo.