In to ne samo službeno, ampak tudi zasebno. Moja mama se je namreč iz Ljubljane vrnila v Novo Gorico. To v praksi pomeni selitev. In če ste se kdaj selili, potem veste, da to ni samo logistika ... to je skoraj športna disciplina. Škatle, vreče, izgubljeni kabli, nenadoma najdeni predmeti iz leta 1997 in fotografije, ki jih bom kmalu objavila na svojih družbenih omrežjih ...
Seveda selitev vedno pride ob najbolj »primernem« času. Ravno takrat, ko se kopičijo roki za oddajo revije, ko imaš kup obveznosti in seveda tudi tiste najbolj antipatične opravke, birokratske. Tiste, ko stojiš z listkom v roki, gledaš utripajočo tablo in čakaš, da se prikaže tvoja številka. In ko končno prideš na vrsto, izveš, da ti manjka še kakšen dokument. Ali dva. Ali pa kar cel kup. No, ja. Kdo pa sploh mara birokracijo?
Ko smo pripravljali STOP, ki ga držite v rokah, sem se zato, kot že tolikokrat, z mislimi nekoliko vrnila v preteklost. Na teh straneh namreč najdete zanimiv intervju z verjetno najbolj uspešnim slovenskim didžejem na svetu, Umekom. Kot ga je naš novinar lepo poimenoval: »fotr slovenskega tehna«. Svoj prihajajoči abraham bo proslavil z glasbenim spektaklom leta. In ne bi bila jaz, če me to ne bi odneslo v lastne glasbene spomine.
Še ena stvar, ki sem jo kot mladenka počela, je bilo vrtenje plošč. Ja, želela sem biti didžejka. Pevska kariera mi je namreč precej hitro splavala po vodi. Imela sem sicer dober bend, a očitno nisem bila dobra pevka. Naj pa omenim eno zanimivost: kitarist naše skupine, ki se je imenovala Neolitik Rock, je bil danes izjemno priznani režiser Tomi Janežič. Fenomenalno je igral kitaro. In verjetno jo še vedno.
Ker sem bila od nekdaj zaljubljena v glasbo, sem se odločila, da bom postala didžejka. Plošč in CD-jev mi ni manjkalo, pravzaprav sem jih imela celo preveč. Kupovala sem jih v sosednji Italiji, kjer je bilo v devetdesetih glasbe na pretek. Nisem bila čisto »običajna« didžejka, jaz sem vrtela rock. Glasbo, v katero sem takrat najbolj verjela. Če sem čisto iskrena, mi je rock tudi danes še vedno najbližje.
Svoj prvi »nastop« sem imela na plesišču v Bukovici. In to ni bilo kar tako prizorišče, tam so igrala velika imena: Šank Rock, Parni valjak, Crvena jabuka. Skratka, vsi, ki so bili v divjih devetdesetih zvezde glasbenih lestvic. Spomnim se, da je bil moj prvi večer na koncertu skupine Mary Rose. Med pavzami sem se povzpela v nekakšen mini prostorček in začela svoj set. Nerodna, celo nekoliko "cringe", bi danes lahko rekli ... In veste, kaj? Jaz sem vseeno uživala.
Potem sem se zaradi študija preselila v Trst, in tudi ta moja DJ-avantura se je zaključila. Vse dokler nisem v začetku novega tisočletja odkrila še drugačne stile glasbe in se spet preizkusila kot didžejka. Spomnim se nekega večera v lokalu v Ajdovščini. Tisti občutek, ko z glasbo ljudi spraviš na plesišče, je res nekaj posebnega. Uspela sem s komadom Intergalactic skupine Beastie Boys.
Potem pa, kot se pogosto zgodi, pride življenje: različne službe, obveznosti, projekti in moja nikoli zares uspešna DJ-kariera se je počasi ustavila. No, skoraj. Še danes se namreč, ko kampiram v Savudriji, včasih zgodi, da s svojim improviziranim »DJ-setom« zabavam del kampa. In moram priznati, da še vedno presneto uživam. Zato včasih pomislim, da bi se morda še kdaj postavila za mešalko. To je sproščujoče. In zabavno. In pravzaprav točno takšno, kot bi življenje moralo biti. Če niste opazili, tokrat nisem pisala o vojnah in o tem, kako zelo me vse to boli. Tokrat sem želela napisati nekaj brezskrbnega. Nekaj osebnega. Nekaj zabavnega. Da bo vsaj ta del nekoliko bolj sproščen, kot sicer je trenutno življenje vseh nas ...
