Čeprav sploh ni tista knjiga, za katero sem sprva mislila, da jo bom pisala. Dolgo sem bila prepričana, da bom pisala o sebi in svojem precej zapletenem življenju. O srečnem otroštvu, divjih najstniških letih, rocker­skem obdobju, novinarstvu in vsem, kar pride zraven. O ljudeh, ki so prišli in odšli. A potem sem ugotovila nekaj zelo preprostega. Če bi napisala takšno knjigo, bi verjetno še koga presneto razjezila. In tako sem šla v popolnoma drugo smer.
Namesto tega sem začela pisati roman. Takšnega, kakršna sem pravzaprav jaz sama. Malo vsega in malo ničesar. Nekaj skoraj grozljivega, nekaj noir vzdušja, malo kriminalke, kanček romantike in precej tiste čudne, rahlo temne atmosfere, ki se mi včasih zdi veliko bolj resnična kot svet okoli nas. Prvotna ideja je bila preprosta. Glavni lik romana naj bi bila hiša, v kateri že nekaj časa živim. Hiša, ki je stara več kot petsto let. Ja, prav ste prebrali. Več kot pet stoletij. Z vsem tem v mislih sem začela tipkati prve stavke. Zgodba je počasi dobivala obliko, hiša je dobivala svoj značaj, svoje skrivnosti. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar se pri pisanju očitno zgodi precej pogosto. Zgodba je zavila po svoje. Kar naenkrat sem se znašla na čisto drugem koncu sveta. Z novim glavnim junakom, Sebastianom. Takšnim, ki je sicer res prišel do tiste stare hiše, o kateri sem nameravala pisati že od začetka. Toda pot do tja je bila popolnoma drugačna od tiste, ki sem jo imela v glavi. In zdaj, iskreno povedano, sploh ne vem, ali bo ta zadeva, ki jo tipkam na računalnik, kdaj zares postala knjiga. Takšna prava. Mogoče celo s trdimi platnicami. Kar pa vem, je nekaj drugega. Ko pišem, me popolnoma posrka v nek drug svet. V nek fantazijski prostor, v katerem se sprehajajo tudi precej grozljiva bitja. A zanimivo je, da so ta bitja še vedno veliko manj strašljiva od nekaterih, ki jih srečujemo v resničnem svetu. Ko se potopim v to zgodbo, ki je v moji glavi že kar dobro razdelana, imam občutek, da padem v neko drugo dimenzijo. In ta dimenzija mi je pravzaprav zelo všeč. Tam sem jaz tista, ki določa pravila. Nekakšen mali bog, ki lahko ureja, kdo pride, kdo izgine, kdo preživi in kdo se izgubi v temi. Takrat se počutim malo odmaknjeno od sveta. Kot da lebdim nekje med mislimi, idejami in prizori, ki jih sestavljam skupaj. Veliko stvari v zgodbi je sicer povezanih z ljudmi in kraji, ki jih poznam. Uživam v tem, da odkrivam prizore, ki mi jih narekuje domišljija. Zame je pisanje terapija. Način, kako prebresti dan, ko je vsega preveč. In zadnjih nekaj mesecev je bilo takšnih dni precej. Preživela sem kar nekaj kriz. Čustvenih, pa tudi zelo praktičnih, takšnih, ki ti življenje obrnejo na glavo. Včasih se res vprašam, od kod sploh še jemljem moč, da grem naprej. Potem pa pogledam malo okoli sebe. In hitro ugotovim, da so moje tako imenovane krize v resnici le kaplja v morju. Nič v primerjavi s tem, kar doživljajo ljudje, ki se vsak dan soočajo z vprašanjem, ali bodo sploh preživeli. Zato sem prišla do zelo preproste ugotovitve. Za moje duševno zdravje, za živce in za tisto moderno pošast, ki ji pravimo izgorelost, obstaja eno zelo dobro zdravilo. Ustvarjanje.
Ja, knjiga prej ali slej bo. Mogoče samo za tiste, ki me imajo res radi. Ampak bo. Do danes sem napisala približno petindvajset strani. In glede na to, kako mi je že na teh prvih straneh uspelo zaplesti zgodbo, imam občutek, da jih bom potrebovala vsaj še petsto, da jo bom lahko na koncu tudi smiselno odpletla … Ampak verjamem, da bom. In četudi se bo komu zdela kot literarni poskus nadobudne osnovnošolke, je zame pravo zdravilo.