Nekatere to počnejo smiselno, druge zgolj vztrajno. Ko je leta 1996 nastal prvi Krik, si je le malokdo predstavljal, da bo iz samorefleksivne grozljivke zrasla serija s sedmimi nadaljevanji. A tukaj smo – z novim poglavjem franšize, ki dokazuje, da se Ghostface, tako kot sama blagovna znamka, še vedno noče posloviti.

Nadaljevanje grozljivke iz leta 2023 sledi preživelim likom iz prejšnjih filmov, med njimi Sidney Prescott (Neve Campbell), Gale Weathers (Courteney Cox), Deweyju Rileyju (David Arquette), Mindy Meeks-Martin (Jasmin Savoy Brown) in Chadu Meeks-Martinu (Mason Gooding). Scenarij podpisuje Guy Busick, režijo pa tokrat prevzema Kevin Williamson, eden ključnih ustvarjalcev izvirne serije, kar projektu vsaj navidezno vrača določeno avtorsko kontinuiteto.

Zgodba se začne v navidezno mirnem mestecu, kjer si je Sidney Prescott ustvarila novo življenje – iluzijo varnosti, ki jo franšiza seveda hitro razgradi. Pojav novega morilca z masko Ghostface ponovno oživi njene najhujše strahove, ko njegova tarča postane njena hči. Da bi zaščitila svojo družino in prekinila neskončni krog nasilja, se mora Sidney še enkrat soočiti z lastno preteklostjo in grozotami, ki se očitno nočejo postarati skupaj z njo.

Filmsko glasbo znova podpisuje Marco Beltrami, ki se vrača k franšizi, pri kateri je sodeloval že pri prvih štirih delih. Konec avgusta 2025 je na svojem profilu na Instagramu razkril, da je skupaj z orkestrom v Budimpešti zaključil snemanje glasbe. Ob tem je objavil več odlomkov, pa tudi prepoznavne teme franšize. Dokaj pričakovano, to je dejstvo. Sedmi Krik tako ne deluje več kot vprašanje, temveč kot vztrajanje. Ne sprašuje, ali je še potreben, temveč računa na to, da bosta prepoznavnost maske in nostalgija opravila svoje. Ghostface se vrača, ker lahko – in ker franšize, tako kot travme, očitno nikoli zares ne umrejo. Morda pa je čas, da se s pravljičnim številom konča.