Pomanjkanje svetlobe in mraz. Težko se izgovorim na slednje, ob 22 stopinjah na sončni terasi. Novoletne zaobljube. Neizpolnjene. Res je, namesto izgubljenega kilograma ali dveh, mogoče petih, sem kakega pridobila. Nejeverno gledam tehtnico, če se je morda pokvarila. Razmišljam, ali bi kupila novo, natančnejšo. Ali raje članarino za fitnes. Težke odločitev sredi februarja, ko v Kairu ni razloga za melanholijo.
Jasmin odpira skromne cvetove. Dišijo samo zgodaj, ko vzide sonce in zvečer, ko zahaja. Jutranjega obreda ne ujamem, na večernega večinoma pozabim. Morda se mu izogibam, ker v meni nezavedno vzbuja melanholijo, spomine na bolj srečne čase. Na Bangkok. Vedno bolj ga pogrešam, tako zelo, da ne morem na obisk k prijateljem. Bojim se, da bo lepo, prelepo in da bo vrnitev domov preveč boleča. Kot skok iz sanj v realnost. Ko ležim v postelji, tipkam v postelji, sanjam, jem zajtrk pod odejo, se ne pustim izvleči iz brloga, razmišljam o tem, kako je bilo. In kako bi lahko bilo vse drugače. Poležavanje je opis brezdelja, ki to ni. Človek v ležečem položaju namreč lahko opravi veliko dela, sploh miselnega, intelektualnega. Lahko tuhta, redkeje dobi kako res dobro idejo, tipka z nekaj napakami več kot sede. In lahko se spočije. Ob prebiranju zanimivih in manj zanimivih fenomenov sem danes naletela na članek o »gnitju v postelji«. V več točkah sem nekoliko v zadregi razpoznala svoje početje. Ljudje, ki tako malo za šalo malo zares gnijejo v postelji, so v skladu s precej znanstveno zastavljeno razlago kakih 20 let mlajši od mene. Torej vseh pogojev vendarle ne izpolnjujem. Lahko sem si oddahnila, da to nisem jaz. Če se zares potrudim, se tega hiberniranja lahko spominjam, melanholija je bila drugačna. Življenje je bilo pred mano. Zdaj se mi pred očmi vrtijo filmi preteklosti. Vsi lepo zrežirani, nobenega uvelega cvetja. Sonce. Spomini na Bangkok so v mojih mislih skoraj popolni. Nič vlage, nič dežja, ki se od nikoder vsuje kot slap. Že zdavnaj sem pozabila na hinavske betonske plošče. Navzven suhe in čiste, pod njimi mokra past. Ko lahkotno stopiš, voda pod njimi najde pot med špranjo. Umazana in smrdljiva pljuskne vse do kolen. In počasi v črnih curkih drsi nazaj proti tlom. Nič o neukročenih laseh, ki so me živcirali. O specifičnem vonju. Krivično bi ga bilo imenovati smrad, a bi bilo še najbolj točno. Moji možgani so spretno pobrali, kar je bilo motečega in bolečega. Ostala je podoba te vznemirljive azijske prestolnice, kjer je vse mogoče. Kjer je v zraku mladost, prihodnost, kjer svetleči nebotičniki rastejo visoko v nebo, proti soncu. Kjer je preprosto lepo, in to lepo mi je bilo odvzeto. In ta bolečina, nesreča, se kuha v mojih prsih in privre na dan kot tesnoba. Žalost, melanholija. Morda obstaja le v moji glavi, morda je resnična. Pesek v očeh, pesek med zobmi. Je tu in me spravlja ob živce. Veter, ki zapiha iz puščave v Sakari, premika stole po terasi, odnaša blazine, je resničen. Kmalu se nam obeta Hamsin, vroč, suh in prašen. Včasih je trajal celih 50 dni. Od tu ime. Zdaj je šibkejši, bolj prizanesljiv. Puščava ima svoje letne čase, le da niso zeleni, modri, rjavi in beli. Vsi so iste barve, drugačen je zvok, hitrost vetra, vrtinci, moč, s katero s pesek zaganja v skalovje. Peščeno morje, ki valovi, sipine, ki se premikajo, zlivajo druga v drugo.
Puščava je stara, je nostalgična. V njej so zarisane vse gube, globoke črte na postaranem obrazu. Suh zrak, razbrazdana koža. Utrujena telesa. Kot da bi gravitacija človeka tu vlekla še bolj k tlom. Preprečuje človeku, da bi vstal iz postelje, si počesal lase, se nasmehnil v ogledalo. Sila, ki daje moč zgodovini, magični, a prastari svet, ki ne da priložnosti prihodnosti. Zelenju, da bi pognalo popke. Popkom, da bi se razpočili v cvetove.