Samuel Lucas po 35 letih na odru ostaja zvest svoji prvi ljubezni – glasbi. V novi pesmi Kitara, ki je izšla 16. marca skupaj z videospotom, se vrača k svojim začetkom, k očetu in prvim akordom, ki so mu za vedno zaznamovali življenje. Skladba ga, kot pravi, v celoti predstavlja – od malega dečka s kitaro do danes, ko je z njo prepotoval velik del sveta. Pesem napoveduje tudi novi album Še vedno, ki bo v celoti izšel do poletja, posamezne skladbe pa bodo poslušalci lahko postopoma slišali na radijskih postajah in digitalnih platformah. V živo ga bo v celoti predstavil že 26. marca v SiTi Teatru BTC. 

Kaj lahko pričakujejo obiskovalci koncerta?

Ta večer ne bo samo koncert ali promocija, ampak preplet vsega, kar sem bil – in predvsem tega, kar sem danes. Novi album Še vedno bom prvič v celoti predstavil v živo, a še pomembneje – vsaka pesem bo dobila svoj prostor in svojo zgodbo. To bo večer iskrenosti, brez olepševanja. In verjamem, da bodo ljudje to začutili. 

Marko Delbello Ocepek

Je album zorel dolgo časa?

Na albumu bo 15 novih pesmi, ki so nastajale več kot leto dni. Nekatere so se v tem procesu popolnoma spremenile. Vzel sem si čas, ki sem ga potreboval, saj sem želel, da je vsaka pesem točno takšna, kot sem si jo zamislil. Pri snemanju je sodelovala vrhunska ekipa glasbenikov iz Slovenije in Hrvaške. Vsi inštrumenti so posneti v živo, snemali pa smo toliko časa, da so pesmi res zazvenele tako, kot sem si želel. Ta album ni nastal iz ideje, ampak iz življenja. In življenje nikoli ne hiti. 

Kako bi ga sami opisali?

To je zelo oseben album. Podpisujem se pod vse melodije in besedila, razen dveh pesmi, kjer je besedilo napisal moj glasbeni prijatelj Rok Lunaček. Besedila so zame zelo pomembna in nosijo veliko vrednost. Če bi ga moral opisati z eno mislijo: zrel, iskren, umetniško svoboden – z neomajno ljubeznijo do glasbe, brez filtrov. Takšen, kot sem danes. 

Z njega ste že predstavili pesem Kitara, v kateri se vračate k otroštvu – k prvim akordom, ki vam jih je pri šestih letih pokazal oče. Kako močno vas je ta trenutek zaznamoval?

Šestletni deček s kitaro – očitno je bil to trenutek, ki me je zaznamoval za vse življenje. Ni šlo samo za inštrument, šlo je za občutek, da sem našel nekaj, kar me razume. In od takrat naprej se nisva več ločila. Takrat se je v meni nekaj prižgalo – in to gori še danes.

V pesmi se vračate k šestletnemu sebi. Kakšen otrok ste bili – miren ali uporniški?

Imam še dva brata, zato mi nikoli ni bilo dolgčas. Odraščali smo na zgornjih Škofijah, kjer je bilo le nekaj hiš. Veliko časa smo preživeli okoli hiše in v bližnjem gozdu ter ogromno prepešačili, saj je bilo do prve avtobusne postaje dva kilometra. Na zunaj sem bil miren, znotraj pa zelo intenziven. Veliko sem opazoval, poslušal in čutil. Ko sem našel glasbo, sem dobil način, kako vse to izraziti.

Koliko tistega malega Samuela je danes še v vas?

Veliko več, kot si včasih upam priznati. Mislim, da ravno ta del mene še vedno verjame, da je vse mogoče. Brez tega ne bi vztrajal na glasbenih odrih vseh 35 let. Ta del mene še vedno sanja, ustvarja brez strahu – in danes mu tudi vedno bolj zaupam.

Rok Breznik

V refrenu pesmi Kitara pravite, da je prav ona vaša »prva ljubezen«. Je kdaj kakšna prava ženska zaradi tega malo trpela?

Če sem iskren – verjetno je. Glasba ni hobi, je način življenja. In ko nekaj živiš tako močno, včasih zmanjka prostora za ravnotežje. (smeh) Verjetno je kdaj morala deliti pozornost. Ampak če je razumela glasbo, je razumela tudi mene.

Kdaj danes zasebno najpogosteje posežete po kitari – v lepih ali težkih trenutkih?

V lepih trenutkih, da jih ohranim. V težkih, da jih preživim. Najlepši pa so tisti spontani – s pravimi ljudmi. Ti se zapišejo v posebno srčno knjigo.

Kdaj vam je bila kitara v največjo uteho?

V obdobjih, ko nisem imel odgovorov. Ko sem dvomil in izgubljal smer. Takrat je bila glasba edini prostor, kjer je vse še imelo smisel. Vedno mi je znala pokazati pot naprej.

Ste bili kdaj v življenju postavljeni pred izbiro – glasba ali ljubezen?

Da. In to niso lahke odločitve. Glasba zahteva veliko, včasih skoraj vse.

Kaj vam danes pomeni ljubezen – je drugačna kot pri dvajsetih?

Ljubezen je zame prostor, kjer ti je najlepše, kamor se vračaš nasmejan in si lahko to, kar si. Predvsem je pomembno spoštovanje, razumevanje, sprejemanje. Če imaš ljubezen, imaš vse.

Ste romantik ali bolj realist?

V srcu večni romantik. Življenje pa me je naučilo biti tudi realist.

Na odrih vas kot spremljevalna vokalistka spremlja tudi vaša hči Arijana. Koliko vam to pomeni?

To je nekaj najlepšega. Ko stojiš na odru s svojim otrokom, glasba dobi popolnoma drugačen pomen. To ni več samo nastop, to je povezanost, ki je kot oče nikoli ne pozabiš. Arijana je del mojega benda že skoraj deset let in ponosen sem, kako je dozorela kot oseba in pevka. 

Verjetno vaju je to še dodatno zbližalo. Kako sicer ohranjate odnos z vsemi tremi hčerami?

Vse tri, Dajana, Arijana in Nathalie, so danes že odrasle. Ne živimo blizu, zato se vidimo, ko uskladimo urnike. Vsekakor bi si želel več časa z njimi. Največkrat se seveda vidim z Arijano, ker nastopava skupaj. Trudim se, da ostanemo povezani, kolikor se le da.

Vas kdaj tudi iskreno »prizemljijo« – kot glasbenika ali kot očeta?

Seveda. In prav je tako. Otroci te vedno postavijo na realna tla.

Letos obeležujete 35 let glasbene poti. Kdaj (in kje) ste prvič stopili na oder in kaj se vam je takrat dogajalo v glavi?

Na šolskem dogodku. Spomnim se treme, strahu, adrenalina … in trenutka, ko vidiš, da te vsi gledajo. Prvič sem tudi zapel v mikrofon, in ker je zvenelo zelo slabo, sem prenehal peti in v mikrofon dejal: »To ni dobro.« Pobegnil sem v učilnico, se zaklenil in se zjokal. (smeh)

Kaj se je v teh letih najbolj spremenilo – vi ali glasbena scena?

Oboje. Glasbena scena se iz leta v leto zelo hitro spreminja, še posebej danes, ko tehnologija omogoča stvari, ki si jih včasih nismo mogli niti predstavljati. Produkcija je dostopnejša kot kadarkoli prej in danes lahko praktično vsak, ki ima vsaj malo občutka za glasbo, ustvari pesem v zelo kratkem času. To je po eni strani čudovito, vendar se ob tem včasih izgubita prava vrednost in globina. Po drugi strani sem se zelo spremenil tudi jaz. Danes točno vem, kaj želim povedati in kako želim, da moje pesmi zvenijo. Ne iščem več potrditve, ampak resnico – v glasbi in sebi. Mogoče je največja sprememba ravno v tem: da danes ne sledim več sceni, ampak želim, da glasba sledi meni.

Kaj radi počnete v prostem času? Imate kakšno razvado, brez katere ne gre?

Danes cenim preproste stvari. Mir, naravo, predvsem morje. Pogovore brez telefonov. In včasih – tudi tišino. Veliko mi pomeni, če sem s svojimi domačimi, najbolj pa me omehča tri leta in pol star vnuk Filip, ki je pravi sonček.

S čim pa vi razvajate svojo življenjsko sopotnico Petro?

Ne gre za velike geste. Moja Petra ni človek, ki bi hrepenel po glamurju ali razkošju. Bolj kot to ji pomenijo majhne stvari – pozornost, iskrenost in občutek, da si nekomu res pomemben. Mislim, da se pravo »razvajanje« skriva ravno v teh trenutkih – v času, ki si ga vzameš drug za drugega, v toplini in v tem, da znaš pokazati, da ti je mar. Zelo sem srečen, da jo imam. In ja … imam jo res rad.