House in tehno party v dveh arenah smo pričakovali, a večer bo odprl koncert, v katerem se bo prepletel z glasbeniki vseh mogočih žanrov. Pe nerazkrit seznam pa se bere kot »kdo je kdo v slovenski glasbi«. Ne(združljivo) praznovanje bo 23. oktobra na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču.
Ko ste se kot najstnik odločili, da boste postali globalna DJ-zvezda, ste si predstavljali, da boste to še vedno počeli pri 50 letih?
Vse se je začelo iz čiste ljubezni do glasbe. Seveda sem nekaj let kasneje prijateljem že govoril, da bom nekoč vrtel na velikih dogodkih – in tudi sam sem si to želel. A biti didžej v 90. letih v Sloveniji ni bilo nič kaj bleščečega. Nekoč sem izjavil, da bom po 45. letu šel v pokoj. Zdaj o tem niti ne razmišljam. Še vedno delam v studiu, še vedno vrtim po svetu in še vedno ustvarjam – vse to iz ljubezni do glasbe. In ja, didžej bom še kar nekaj časa. (smeh)
V karieri ste nastopili praktično povsod in ustvaril nekaj klasik. Ste kot didžej dosegli vse, kar ste želeli?
Dosegel sem skoraj vse, kar lahko doseže tehno didžej. Vrtel sem po vsem svetu ter ustvaril skladbe, ki so prestale test časa in jih povezujejo z mano. Nisem še vrtel na Coachelli, a iskreno, to nikoli ni bila moja velika ambicija. Ne, da bi se takega nastopa branil, a to ni bila želja, ki bi me gnala naprej. Otroške fantazije in ogromne želje, ki sem jih imel na začetku, so izpolnjene. Danes živim življenje, ki je izjemno dinamično in atraktivno – in sem zanj hvaležen. Upam pa, da bom še naprej vrtel po svetu in mogoče ustvaril še kakšno klasiko.
Vaš opus se šteje v stotinah izdaj. Kot umetnik ste ustvarili žanrsko raznolike projekte. Je še kakšen žanr, ki vas mika, mogoče filmska glasba?
Iskreno, izdanih skladb nisem nikoli zares preštel, čez prst jih je krepko čez tisoč. Glasbo sem vedno delal iz potrebe po ustvarjanju, ne zaradi statistike. Filmske se še nisem lotil, predvsem zato, ker nimam klasične kompozicijske izobrazbe, če govorimo o orkestralnem opusu. Seveda so se moji komadi pojavili v filmih, serijah in videoigrah, tako da sem tudi s te strani dobil določeno potrditev. Prejel sem že nekaj ponudb za sodelovanje pri slovenskih projektih, vendar si takrat nisem mogel vzeti časa. Iskreno: mogoče je zdaj pravi trenutek za to. Kar pa zadeva žanre: v vsakem, ki sem se ga lotil, sem želel pustiti konkreten pečat. Moje skladbe niso ostale neopažene. Predvsem elektro projekt Zeta Reticula ima pri meni vedno poseben prostor. Tam se lahko izrazim drugače, bolj svobodno. Očitno sem po naravi malo nemiren, vsaj glede žanrov, čeprav sem zadnjih deset let skoraj popolnoma spet v tehnu.
Lani ste nastopili v Križankah z orkestrom, spektakel Umek 5.0 (Ne)združljivo se bo začel s koncertom s kupom zvezd – in spet boste vse skupaj izvedli le enkrat. Je prihodnost glasbenih šovov prav v butičnosti in neponovljivosti?
Red Bull Symphonics mi je odprl nov pogled na format dogodkov. Ideja neponovljivosti mi je postala zelo blizu. Ob snovanju projekta Umek 5.0 smo si rekli, da moramo ponuditi nekaj, česar še ni bilo. Povabil sem veliko slovenskih pevcev in glasbenikov – nekateri bodo izvajali moje skladbe, jaz pa njihove. Projekt ima širšo, avdiovizualno dimenzijo, pri njem sodeluje tudi priznani režiser in koreograf. Verjamem, da ima butičnost posebno vrednost. Res je, priprava vzame ogromno časa, potem pa se zgodi samo enkrat – in nikoli več. Spomnim se časov, ko smo šli na party brez telefonov in snemanja. Naslednji dan smo sedeli na kavi in na dolgo razpravljali – kaj je didžej vrtel, kakšna je bila atmosfera, kateri trenutek je bil najbolj nor. In prav ti večeri, ki niso bili nikoli posneti, so postali legendarni. Brez dokazov, samo v glavah ljudi, ki so bili tam. Z nenehnim snemanjem vsake sekunde se ta trenutek malo izgubili. Zato mi je ideja enkratnosti tako blizu. Dogodek živi v ljudeh, ne na telefonih.
Ali ni škoda mesecev dela in priprave ekskluzivne vsebine, da jo izvedete le enkrat in je niti ne posnamete za televizijo?
Za Red Bull Symphonic smo ustvarili ogromno materiala. Deset skladb sem popolnoma predelal, nekatere zgradil na novo. Ob orkestru so kot pevke sodelovale Gaja Prestor, Raiven in Masayah. Nekatere verzije bi si nesporno zaslužile studijsko izdajo. In tukaj je dilema. Če bi to izdali, bi morda razbili čar enkratnosti. Koncept je bil ustvariti nekaj, kar obstaja le tisti večer. V tem trenutku sem bolj naklonjen temu, da ostane tako – pridi, poslušaj, doživi – in tega ne bo več. Seveda se lahko do dogodka še kaj spremeni, a trenutno je to moje razmišljanje.
V koncertnem delu se boste prepletli s celim kupom velikih imen drugih žanrov. Kako ste izbrali goste: med preteklimi sodelavci ali bodo tam tudi gosti, s katerimi še niste delali?
Gostov še nismo razkrili, lahko pa povem, da bo to mešanica zelo različnih žanrov. Slišali boste harmoniko, industrijske ritme, pop, rock, morda celo metal. Zato je projekt tudi poimenovan (Ne)združljivo. Povabil sem ljudi, s katerimi sem že sodeloval ali pa bi si želel sodelovati. Umetnike, ki jih občudujem. Projekt že zveni v moji glavi, a prava dinamika se bo zgodila šele na vajah. Pri prvih idejah sem si pomagal z umetno inteligenco – kot orodjem za vizualizacijo, kako bi določene skladbe zvenele v drugačnih žanrih. To mi je dalo navdih, ne pa nadomestilo ustvarjalnega procesa. V koncertnem delu ne pričakujte striktnega tehna. To bo žanrska fuzija – a še vedno na moji glasbeni bazi.
Po koncertu sledi party v dveh arenah (tehno in house), program pa bo antologijski: od legend, s katerimi smo zrasli, do mladine, ki nadaljuje vaše izročilo. V kakšni kondiciji je slovenski tehno?
Nosilec večera bom jaz, pridružili pa se mi bodo didžeji, ki so bili del moje skoraj 30-letne poti. Nato se bomo prevesili v novejši zvok, ki ga bodo predstavila mlajša imena. Slovenski tehno je v dobri kondiciji. Pojavilo se je kar nekaj svežih imen, tako v smeri hard groove kot hitrejših, udarnejših interpretacijah sodobnega techna. Skozi noč se bomo sprehodili od legend do nove energije – od zgodovine do prihodnosti. In to je najboljši kazalec, da je scena živa.
»Križanke so mi z idejo neponovljivosti odprle nov pogled na dogodke. Butičnost ima posebno vrednost. Priprava vzame veliko časa, vse se zgodi le enkrat – in nikoli več. Spomnim se časov brez telefonov. Prav noči, ki niso bile posnete, so postale legendarne. Brez dokazov, le v glavah ljudi, ki so bili tam.«
»Prejel sem že nekaj ponudb za sodelovanje pri filmskih projektih, vendar si takrat nisem mogel vzeti časa. Iskreno, mogoče je zdaj pravi trenutek za to.«
