Šestega februarja bodo v Siti teatru BTC premierno uprizorili komedijo Iščem moža avtorja Mira Gavrana v režiji Nenna Harlekina. V njej Alenka Tetičkovič upodablja vdovo, ki se v iskanju bližine in ljubezni zateče k tarotu in spletnemu oglasu. Ker so njeni kriteriji precej nemogoči, njen osamljeni sosed skuje precej nenavaden načrt: svojemu prijatelju naroči, naj se prelevi v vrsto čudaških snubcev, da bi bil sam ob njih videti kot edina prava izbira. Lahkotna gledališka forma odpira resna vprašanja o sodobnih odnosih, osamljenosti in hitrih rešitvah, ki jih ponuja digitalni svet. O razlogih zanje in o tem, kako se tem pastem izogiba Alenka, pa izveste spodaj.
Zakaj sodobni človek vse pogosteje išče bližnjice – tudi tam, kjer jih morda ne bi smel?
Ker živimo v času, ko hodimo po gozdu in ne gledamo listov na drevesih. Skozi leta in zgodbe, ki jih slišim, opažam tudi, da danes živimo zelo »instantno«. Če se z nekom ne razumemo ali se pojavi problem, ga pogosto pustimo in gremo naprej – k novim vsebinam, novim ljudem. Internet nam to omogoča. Nisem velika privrženka zasebnih objav na družbenih omrežjih, a če nisi prisoten tam, te prijatelji že sprašujejo, kaj se dogaja s tabo. Raje imam osebni stik – to ni isto kot to, da nekdo klikne moj »story« in sklepa, da mi gre dobro. To ni bližina. Včasih se vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi se internet izklopil za en teden.
Kaj vam je danes najpomembnejše v zasebnih odnosih?
Pri teh letih, v katerih sem – in so zelo podobna letom mojega lika, torej 50 plus –, se prioritete zagotovo spremenijo. Pravih prijateljev ostane morda za prste ene roke, znancev pa je ogromno. Ko ti gre dobro, jih je veliko, ko ti gre težje, jih ostane manj. Družina je zame osnovna celica. Če izhajam iz otroštva, so to starši, ki ti nudijo podporo. Kmalu bosta minili dve leti, odkar sem izgubila očeta, s katerim sva bila velika zaupnika. Neizmerno sem hvaležna, da je mama še vedno živa, vitalna in predvsem mentalno radoživa ter mi je velika opora – tako na moji karierni poti kot v družinskem življenju. Tudi brat mi stoji ob strani in z njim imam lahko odkrite, poglobljene pogovore. Najpomembnejše mi je, da si znamo odpuščati. V zelo strnjenih skupnostih, kot je družina, pogosto pride do trenj. Otroci pridejo iz šole utrujeni, jaz iz službe obremenjena z drugimi vsebinami. Dom bi moral biti varen prostor, a ravno tam včasih pride do konfliktov. Toda ljubezen jih lahko preseže. Če imaš nekoga rad, mu znaš odpustiti in skupaj poiščeta pot naprej. Preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa vplivaš na prihodnost – s samorefleksijo in osebno rastjo. To je proces, ki se ga trudim živeti vsak dan. Spoštovanje – znotraj družine in navzven – in pripravljenost pomagati drug drugemu sta zame temeljni vrednoti.
Kako je s tem pri hčerki Toji in sinu Taju?
Z otroki je tako, da se največ naučijo iz zgleda. Ko pridem domov po vseh obveznostih, razmišljam o zelo konkretnih stvareh: kaj bomo jedli, kaj bom dala v pralni stroj, kako bo potekal teden. Ne usedem se k telefonu in ne brskam po družbenih omrežjih. In ta zgled otroka vidita. Spodbujam ju tudi k dejavnostim zunaj šole. Mlajši sin obiskuje glasbeno šolo, hči pa je že polnoletna, pred maturo, dolgo je trenirala tekvondo, zdaj pa zaradi umetniške gimnazije veliko časa namenja projektom, snemanjem, družbi in živemu stiku. Pomembno se mi zdi, da prosti čas preživljata v odnosih, ne samo pred zasloni. Nekako sta tudi skozi življenje videla, da se rada dobim s prijateljicami in jih povabim k sebi domov. Skozi leta sem postala blizu tudi staršem prijateljev, ki so v moje življenje vstopili prav po tej poti. S sinom sem imela pred kratkim zanimiv pogovor, ko so v šoli obravnavali slovensko pesnico, pozneje pa je na YouTubu našel njene kontradiktorne izjave. Takrat se mi je zdelo pomembno, da mu razložim, da človeka ne moreš zapakirati v eno samo podobo – tako kot mene vidijo v različnih vlogah na odru. Spomnim se dogodka, ko je bila hči še majhna in so za mano na ulici vpili »Franja« – zaradi serije Naša mala klinika. Obrnila se je in dejala: »To ni Franja, to je moja mami.« Danes je velika opora mlajšemu bratu in ga opozarja na pretirano uporabo računalnika, ker zelo dobro ve, kakšne so pasti. Posebej zahtevno obdobje zanjo je bilo zaprtje med korono. Vsi stiki so potekali prek ekranov, kar je za odraščajočega, čustvenega človeka zelo zahtevno. Napisana beseda nima enake vrednosti kot pogovor v živo. Pred kratkim me je presenetila z neko mislijo. Svetovala sem ji, naj nekaj vpraša umetno inteligenco, pa me je pogledala in rekla: »Mami, ali veš, kako neekološko je to? Koliko vode in računalniške moči gre za to?« Ni aktivistka, a to razumevanje me je res presenetilo. Takrat sem si rekla: kakšen neumen nasvet sem ji dala.
Kot učiteljica biologije ste nastopili v filmu Belo se pere na devetdeset. Bi si želeli igrati v več filmih oziroma serijah?
Jaz življenje dojemam tako, da ti na pot prinese tisto, kar je zate v pravem trenutku najboljše. Dnevne serije so izjemno zahtevne in časovno zelo intenzivne, še posebej če si ženska, mama in zaposlena v gledališču. Dan ima samo 24 ur in vedno moraš tehtati, kaj bo v nekem obdobju trpelo. Spomnim se, ko sem dobila priložnost za muzikal zunaj matičnega gledališča, ki je moja velika ljubezen. A to so bila večerna gostovanja, sin je bil še zelo majhen, mama je zbolela in potrebovali smo varuško. Na koncu so vsi honorarji šli zanjo. Takrat se vprašaš, ali je bolje biti doma ali delati. Zdaj pa prihajajo tudi nove priložnosti. Poleti smo snemali zgodovinski film Exodus 1945 – Naša kri, v katerem igram eno glavnih vlog, Milko Meršol, po resničnih dogodkih. Lani sem sodelovala tudi v igrano-dokumentarnem filmu RTV Slovenija o slovenskih ženskah morilkah, ki ga je režirala Alma Lapajne. To je bil velik igralski izziv in zelo dragocena izkušnja.
