Anja Rupel se z glasbo ukvarja že od otroštva. Deset let je igrala flavto, nato pa je leta 1982 postala prepoznavni vokal tehno-pop/elektropop skupine Videosex, ene najodmevnejših zasedb nekdanje Jugoslavije, ki so jo pogosto opisovali tudi kot prvo najstniško skupino v državi. Skupaj so posneli štiri plošče, leta 1992 pa so se razšli. Anja je nato glasbeno pot nadaljevala samostojno in leta 1994 izdala prvenec Odpri oči, ki so mu sledili še drugi albumi, vse pa je ustvarila v sodelovanju s partnerjem Alešem Klinarjem - Klinčijem. Poleg petja se je uveljavila tudi kot avtorica besedil. Še vedno z užitkom ustvarja in nastopa, na predvečer dneva žena pa bo v Odiseji zapela na prvem rock'n'roll spektaklu z izključno ženskimi vokali, She Rocks, skupaj s simfoničnim orkestrom in bendom.
Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju?
Predvsem to, ker se mi je zdela ideja simpatična. Ne vem, ali se je pri nas sploh že kdaj naredilo kaj takega, da bi se zbrale samo ženske izvajalke. »Rock« je sicer, če mene vprašate, zelo širok pojem. Zato ime She Rocks razumem bolj v smislu »ona zažiga«. Mislim, da bo to lep dogodek. Tudi dekleta so simpatična, čeprav priznam, da čisto vseh še ne poznam osebno. Bolj poznam »staro gardo«.
Kako danes vidite položaj žensk v slovenski glasbeni industriji – se je od vaših začetkov spremenil na bolje ali na slabše?
Na splošno imam občutek, da čeprav se nam vsem zdi, da smo si v vseh teh desetletjih izborile določene pravice, jih je treba zadnje čase spet nekako braniti. Spet se pogovarjamo o pravici do splava, spet se vračamo k temam, za katere sem mislila, da so že davno »urejene«. Da je – seveda – ženska tista, ki odloča o svojem telesu, da imamo volilno pravico, da se o tem sploh ne bi smeli več pogovarjati. Pa ni čisto tako. Zato se mi zdi, da je čisto prav, da praznujemo 8. marec in da o teh stvareh več govorimo. Meni je zase vseeno, ampak če pomislim na svojo hčerko – ali pa na vnukinje, če bodo kdaj – se mi zdi pomembno, da se mlade ženske ne bi znašle v Deklini zgodbi. Imam občutek, da se razmišljanje v družbi na določenih mestih pomika v bolj konservativno smer.
Se glasbenice med sabo dovolj povezujete, ste solidarne?
Včasih ja, včasih manj – odvisno. Če sem čisto iskrena: v osemdesetih sem se več družila z moškimi glasbeniki, ker jih je tudi bilo več. Tudi v širšem jugoslovanskem prostoru ni bilo prav veliko pevk – bile so Zana, Ksenija in Slađana Milošević, sicer pa so bili večinoma sami moški. Verjetno je ta napol rokerski način življenja bolj ustrezal njim. Ženske so ostale zraven do poroke in otrok. Sem se pa že takrat dobro razumela tudi s pevkami, ki so bile malo starejše od mene. Z Marjano Deržaj sva se denimo redno srečevali in počvekali. To je bil res lep odnos.
Je bilo včasih tudi toliko seksualiziranja, kot ga je danes?
Tudi takrat ga je bilo veliko. Mogoče se takrat tega nisem toliko zavedala, ker sem bila stara 16 let. Ko danes pomislim za nazaj, da sem pri teh letih veljala za »seks simbol«, se mi to sliši precej narobe. Tudi ime smo imeli takšno – Videosex – in dokler se ljudje niso navadili, da je to samo ime skupine, je bilo vse skupaj še bolj nabito s temi asociacijami. Čeprav na odru nikoli nisem bila »provokativna« – vedno sem bila zapeta do vratu.
Po razpadu skupine se je spremenil tudi vaš glasbeni stil. Je do tega prišlo organsko ali načrtno?
Čisto naravno. Ne nazadnje se je od osemdesetih naprej spremenila tudi glasba – v svetu in pri nas. Takrat smo delali z bendom. Ko sem na začetku devetdesetih začela solo kariero, pa je imel moj avtor drugačno gledanje na glasbo. Tudi jaz sem bila v resnici vedno bolj »pop« človek. Poslušala sem vse – od nove romantike do punka – ampak v osnovi sem vedno imela rada pop glasbo. In mi je ugajalo to, kar mi je potem delal Aleš. Nikoli nisva posnela ničesar, kar meni ne bi bilo všeč.
Deset let ste igrali flavto. Je bilo to zaradi vašega očeta Fedje, ki je bil flavtist in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani?
Da. To se je pričakovalo, saj prihajam iz glasbene družine. Moj ded je bil violinist, oče flavtist, klasičen seveda. Nekako je bilo samo po sebi umevno, da bo vsaj ena od hčera v glasbi. Flavto sem imela rada – dokler mi je niso priskutili. Imela sem »privilegij«, ki pa se je izkazal, da to ni: ker je bil oče flavtist, nisem šla v redno glasbeno šolo, ampak me je takoj poslal k najboljšemu profesorju na akademijo. Ta pa ni bil usposobljen za učenje desetletnega otroka. Na vajah sem se vsakič zjokala in precej zasovražila instrument. Seveda sem v teh desetih letih dobila glasbeno izobrazbo, nikoli pa nisem imela velike želje, da bi ostala v klasiki oziroma da bi postala flavtistka – na veliko nesrečo očeta, ker menda sem bila celo talentirana. Ko sem začela pri Videosexu, sem sicer še hodila na flavto in sem jo tudi na koncertih igrala pri dveh komadih, tudi na prvi plošči jo v dveh skladbah. Potem sem počasi nehala, kajti če želite biti dober klasični instrumentalist, morate ogromno vaditi. To ni šala. Jaz pa sem hodila v gimnazijo, veliko sem se imela za učiti, imela sem še vaje in nastope z bendom – tako da mi je bila flavta absolutno odveč. Mama je bila na moji strani, oče pa ni bil vesel, ampak takrat sta bila že ločena. Živela sem pri mami, tako da je potem obveljala njena.
Kako pa je od flavte prišlo do petja?
Že od mladih nog sem ves čas pela. Moji prvi spomini so iz vrtca – da sem pela povsod, tudi v avtu, kamorkoli smo se peljali. Prve posnetke imam, ko me je dedek posnel na kolut, stara sem bila kakšna tri leta – in pojem. V osnovni šoli sem bila ves čas v pevskem zboru, tudi v radijskem sem bila. Je pa res, da takrat ni bilo toliko možnosti za učenje petja, kot jih je danes. Danes imate jazz, pop, vse mogoče. Takrat je bila možnost predvsem operno petje, to pa mene ni zanimalo. Nisem bila ljubiteljica opere, v nasprotju z mojo mamo – zato znam tudi kakšno arijo. Glede vokala sem bila tako dolgo časa samouka. Šele pozneje, predvsem zadnja leta, ko imam redkejše koncerte, sem se naučila, kako ogreti glas in katere vaje moram delati.
Pripravljate kakšno novo pesem ali celo album?
Aleša nagovarjam vsaj za kakšen komad. Plošče se mi zdi dandanes brez zveze delati. Sem pa videla, da ima Magnifico kaseto – to bi pa imela. Tudi malo me srbijo prsti, da bi napisala kakšen tekst, že dolgo ga nisem; lani sem sicer nekaj čečkala zase. Ampak to ne pomeni, da bi šla potem na turnejo. Vsake toliko nastopam in mi je super, ker imam odličen bend. Pred novim letom smo bili na Bledu. Repertoarja imam ogromno: od Videosexa do starih slovenskih popevk, ki smo jih predelali z Videosexi, in svojih komadov. Fino mi je biti na odru. Pred približno 15 leti sem imela obdobje, ko mi ni bilo, zdelo se mi je tudi, da težko pojem – zdaj mi je spet super.
Poleg glasbe ste radijska voditeljica in glasbena urednica. Kaj vam daje ta plat dela?
Sem na delovnem mestu glasbene urednice, delam pa tudi pred mikrofonom, predvsem glasbene oddaje. Meni je to super, ker je to nekaj, kar znam in na kar se spoznam. Poleg tega imamo precej proste roke – vsak je specializiran za neko zvrst; jaz sem za pop. RTV ima tudi največji glasbeni arhiv, od posnetkov, ki so danes že raritete, do vsega novega: vsak dan dobim ogromno novih komadov, ki jih z veseljem preposlušam.
