Jan Plestenjak je pred kratkim poskrbel za dve veliki presenečenji. Oktobra s poroko z nekdanjo teniško igralko Tadejo Majerič (zdaj Plestenjak), prejšnji teden pa z novo pesmijo Na polno, ki prinaša izraziti zvok osemdesetih let prejšnjega stoletja, in s skrivnostjo kampanjo zanjo.
Zakaj ste se pesem odločili pospremiti s skrivnostno kampanjo?
Zdelo se mi je zabavno, da spustimo samo ritem, ki te že sam po sebi zaziba. Moj koproducent je to res dobro naredil. Ne vem, ali je ob poslušanju sploh kdo pomislil name. Mislim, da je minilo že toliko let od pesmi Iz pekla do raja in Soba 102, ki sta bili v tej maniri, da ljudje kljub temu, da ju vsi poznajo, ni prešinilo, da bi se Jan po 20 letih spet spomnil česa takega.
Kaj vas je napeljalo na te ritme?
Pesem in besedilo. To je vedno moje vodilo, saj sem avtor glasbe in besedil – to je moj podpis. In tega podpisa ne izgubim, tudi če svoje pesmi oblečem v drugačen zvok. V kakšen »plašč« jih oblečem, je vedno odvisno od same pesmi. Že med pisanjem sem začutil, da ima ta skladba občutek Sobe 102 in Iz pekla do raja.
Pesem nosi naslov Na polno. Ste v življenju vedno šli »na polno«?
Da, drugače sploh ne znam živeti. Kakor je to lepo, je tudi naporno. Včasih je na pol lažje. A zdi se mi, da delaš krivico življenju, sebi in okolici, če živiš na pol.
Prihodnje mesece boste zelo zasedeni s koncerti ...
Res je. Najprej se bomo februarja poklonili zaljubljencem v Ljutomeru in Kranjski Gori, nato pa marca ženskam v Litiji in Braslovčah. Koncertov v letošnjem letu je že okoli 20, prava češnja na torti pa bodo Križanke s simfoniki 6. junija. To bodo že osme ali devete Križanke. Tam bom dve uri igral hite, oblečene v zvok simfonikov. Tokrat ne bo sedišč. Zakaj ne bi tudi s simfoniki žurali? Kje piše, da mora biti vse zategnjeno? Velikokrat se mi je zgodilo, da so simfonični glasbeniki zadaj tako žurali, da so skoraj začeli plesati.
Je vaše občinstvo že spolno uravnoteženo?
Pri meni je iz turneje v turnejo več moških. Zdaj smo že skoraj na polovici. Mlajša generacija tudi ni več obremenjena s tekmovalnostjo. Zdi se mi tudi, da z leti v besedila dajem več čustev, v katerih se lahko vsak najde in reče: 'Ja, tudi jaz sem tak.'
Vaše pesmi pogosto nosijo močan čustveni naboj. Jih pišete, ko jih doživljate ali z distance?
Večina pesmi so mozaiki različnih situacij različnih ljudi. Redko gre samo za eno zgodbo. Tudi za to, da poslušaš zgodbe drugih ljudi, moraš živeti na polno. Če bi mi nekdo govoril o svojih izkušnjah, jaz pa bi poslušal površno, od tega ne bi imel nič – in tudi sogovorniku ne bi mogel ničesar dati nazaj.
Se vam zdi, da danes glasbo doživljamo drugače kot pred leti?
Doživljamo jo enako, težje pa je pritegniti pozornost ljudi, da si sploh vzamejo čas za poslušanje pesmi. Preveč je informacij. Pred kratkim sem sedel z Jušem Čopom, ki je eden najbolj znanih tiktokerjev pri nas, nastopa pa tudi v mojem videospotu, in sem ga vprašal, zakaj mladi tako dolgo odgovarjajo na sporočila. Dejal je, da zato, ker te telefon v trenutku »zavede« drugam.
Omenili ste videospot. Nam lahko kaj več poveste o njem?
Da. To je – po moje – že moj 54. ali 55. videospot. Režijo sem znova zaupal Perici Raiu. Tako kot je besedilo narekovalo zvok, tako je pesem narekovala video. Gre za plesno zgodbo dveh mladih ljudi, ki se ljubita in gresta na polno v življenje. Na koncu je pa še majhno presenečenje – mimo se v avtu pripelje Lado Bizovičar in poje pesem Iz pekla do raja.
Tudi vi ste oktobra poskrbeli za presenečenje – s poroko. Kaj je rekla mama, ko ste ji povedali, da boste dahnili večni da?
Mama je bila vesela, da sem se končno zresnil.
Kaj je vam najbolj ostalo v spominu od tega dne?
To, da iz poroke nismo delali teatra. In zelo sem vesel, da tudi Tadeja ni imela te potrebe. Poroka je bila zelo intimna – osem ljudi nas je bilo. Večno zvestobo sva si obljubila v Škofji Loki. Župan me je po obredu vprašal, kje imava fotografa. Dal sem mu telefon in mu rekel: »Izvoli, naredi, prosim, nekaj fotografij za spomin.«
Je po poroki kaj drugače – je drugače reči »žena« ali slišati »mož«?
Na ženo kot izraz se je težko navaditi. Zveni resno. A poroka je zaveza, ki ima težo in odgovornost. In tudi temu se je treba zavezati na polno – ne na pol.
Kaj si še želite v osebnem življenju?
Želim si, da bi lahko svoje izkušnje in znanja prenesel na naslednjo generacijo.
Kako pa je z vašim »sosedom«, osličkom Rikijem?
Osliček Riki pozimi ni na cesti, saj ga sosed Mikele samo poleti pusti pasti med oljkami, kjer ima dovolj sence. Privezan je s skoraj 200 metrov dolgo vrvjo, da ne pobegne. Včasih pa se odpravi na cesto, kjer je senca še večja in mu je v njej še ljubše počivati. Dvakrat na leto ga moram z božanjem in pohvalami, kako je lep, prepričati, da se počasi premakne. Če ga poskušaš premakniti na silo, se tudi za centimeter ne bo.
Obiskuje vas tudi sosedov maček ...
Sosedov maček je najin vsakodnevni gost. Točno ve, kdaj vstaneva oziroma kdaj sva v jedilnici – kot ura. Takrat pride pogledat s tistimi značilnimi očkami in se nama zna prav zasmiliti, kako je lačen. Seveda Tadeja to takoj uredi. Okoli doma je precej živahno. Spodaj je majhen gozdiček. V zadnjem času se je pojavila tudi divja svinja, s katero ni šale – lovci pravijo, da tehta okoli 270 kilogramov. Včasih se zjutraj zbudim in je travnik poln lukenj, ker ponoči rije po zemlji. Pridejo tudi srne in fazan. Ta je pravi lepotec, a ga kljub temu pogosto preklinjam – ob petih ali šestih zjutraj se namreč zagleda v svoj odsev v steklu in začne kljuvati po šipi, kar me zbudi. Skratka, pri nas nikoli ni dolgčas.
Razmišljate o domači živali?
Živali imam zelo rad in z veseljem bi jih imel tudi doma, a imam žal alergijo na živalski urin, zato to ne gre. Po svoje mi je še lepše, da so živali v naravi in vsake toliko pridejo na obisk.
