Glas, ki je zaznamoval desetletja – in glas, ki je znal biti (in je še vedno) nežen ter hkrati silovit, predvsem pa iskren. In potem je tu Ana Dežman – njena hči, pevka novega časa, z lastno izraznostjo, lastno zgodbo in lastnim pogumom, da stopa po poti, ki ni nikoli lahka, saj je tlakovana z legendo.

Pogovor med nami ni bil pogovor o tem, kdo je komu podoben in kdo komu ni. To je bil srčen pogovor o glasbi kot življenju, o odru kot domu, o tišini med notami in o tem, kaj pomeni nositi priimek, ki v Sloveniji zveni kot sinonim za kakovost. Mati in hči, vsaka s svojo kilometrino, vsaka s svojim odnosom do uspeha, razočaranj in tistih trenutkov, ko veš, da bi – kljub vsemu – izbral isto pot še enkrat. Elda in Ana sta skupaj za revijo Stop spregovorili o času, ko je glasba nastajala počasi ... in o današnjem svetu, kjer se vse zgodi prehitro.

Elda, vaša kariera je zaznamovala več generacij. Ko danes pogledate nazaj – obstaja trenutek na odru, ki vam še vedno ogreje srce?
Da, vsakič, ko grem na oder, se mi to dogaja. Lahko bi dejala, da je vedno kot prvič, le da si zdaj v mojih letih ne ženem več toliko k srcu, če naredim kakšno napako. Ljudje me tolerirajo in v bistvu zelo lepo sodelujejo z menoj. Gre za zdrav, čudežen odnos. Namreč včasih, ko sem bila mlada in ko sem prišla na oder, me niso tako lepo sprejeli, sploh ker sem bila Primorka. Tu je bil moj nekoliko drugačen temperament – bolj živ, česar publika ni bila vajena. (smeh) No, še vedno sem ognjevita, a nimam več takšne moči kot nekoč. Senca žalosti je nad menoj, kot prepevajo Beatlesi v skladbi Yesterday.

Kako se spominjate prve avdicije, ki je bila – če se ne motim – v Kopru, od koder ste prišli iz majhne vasice Koštabona?
Elda: Oh, še kako dobro se je spominjam. V bistvu sem že hotela domov, saj je bilo na avdiciji veliko lepih deklet in dobrih pevk, a me je moj sošolec Danilo Baruca prepričal, da naj vztrajam, saj sem prav zaradi tega prišla iz Koštabone. Pozneje mi je profesorica Svetinova, ko sem k njej prišla v šolo, dejala, kje sem bila do zdaj. (smeh) No, če se vrnem k avdiciji ... po odpeti skladbi Chitarra romana so bili izjemno navdušeni, tako da so me na koncu sprejeli.

Miran Juršič

Ana, odraščali ste ob mami, ki jo poznamo vsi. Kako je bilo biti hči Elde Viler – daleč stran od reflektorjev?
Ja, mama je mama. Ni stroga, lahko bi dejala, da je spontana umetnica. Takšna, kot je na odru, je tudi doma. Tega ne more skriti. (smeh) Vedno je bila odprta, tolerantna, v ospredju so bile življenjske vrednote, ob katerih je bila prav tako vzgojena ona – tu bi omenila predvsem istrsko trmo, ne nazadnje pa je bilo vse skupaj zgrajeno na trdnih primorskih kamnih. Zmeraj smo bili na neki način povezani, saj smo bili glasbena družina, oče je bil producent radijskih simfonikov in oboist. Jaz sem nekako ob vsem tem odraščala, glasba nas je obkrožala na vsakem koraku. Oba starša sta se kljub vzponom in padcem vedno borila, saj sta želela doseči kakovost. Omenila bi tudi boj za obstanek ... Čeprav je mama izgubila status samostojne kulturne delavke, je bila, če se danes ozrem nazaj, vseeno borka. To je na neki način še danes.

V čem pa sta si podobni?
Ana: Z mamo sva si podobni predvsem v temperamentu, glasu, trmi, obe imava umetniški čut za glasbo, večkrat govoriva ena čez drugo, mama je namreč zelo eksploziven človek. (smeh) No, sem pa bolj premišljena in razumna po očetu.

Urška Einhauer

Sklepam, da je bil tudi dom prostor glasbe?
Ana: Res je, doma je vedno odmevala glasba – od muziciranja mojega očeta s klasično glasbo za klavir, ki sem se mu pridružila, do prepevanja moje mame ... čeprav v mojih najstniških letih mama ni želela slišati, da bi jaz pela ali poslušala glasbo, ki sem jo vrtela. Zaradi njene izgube statusa je bila v tem obdobju skorajda ignoranca do glasbe, toda kasneje, pri mojih 14 letih, sem nekako začela odkrivati mamine skladbe. Poleg tega sem se začela čuditi nad izjemno glasbeno zakladnico, ki je prej nisem poznala, saj sem pred tem poslušala Celine Dion, Whitney Houston, Mariah Carey ter druge. Z mojim prepevanjem sem jo nato počasi spodbudila in »dražila«, da je tudi ona začela nekako spet, a počasi prepevati.

Glasba pogosto zahteva »žrtve«. Elda, kaj vam je vzela in kaj vam je dala – in ali bi danes kaj naredili drugače?
Glasba mi je dala čudovitega moža, ki sem ga spoznala prav v glasbi. Glasba mi je dala moža, ki me je občudoval, ki je sodeloval z menoj, me prenašal in ljubil. Po drugi strani mi je bolezen prezgodaj vzela moža, nato je zbolel še sin Andrej, kjer pa se je na srečo vse dobro končalo.

Osebni album

Bi danes naredili kaj drugače?
Elda: Verjetno ne bi, saj ne veš, kaj vse te čaka v življenju. Mora biti namreč neka pot, ki te vodi. To, kar je »nekje« napisano, moraš sprejeti, slediš usodi.

Ana, je mama »kriva«, da vas je pot zanesla tudi v glasbo?
Zagotovo, čeprav sta z očetom kar podobno »kriva«.

Mimogrede, kako gledate na sodelovanje v šovu Znan obraz ima svoj glas?
Ana: To je bila velika, nepozabna izkušnja, kjer sem skozi preobrazbe pridobila samozavest. Gre predvsem za velik izziv in napor, sploh v vseh teh različnih oblekah, kjer mora zraven »štimati« tudi glas in na koncu sam nastop. Skratka bogata izkušnja, ki bi jo marsikomu priporočila. Ne nazadnje danes zaradi tega med drugim ustvarjam v pop glasbi.

Vajin odnos je preplet dveh generacij. Elda, kaj vas je hči naučila o sodobnem svetu, in Ana, kaj vam je mama predala kot življenjsko popotnico?
Elda: Zagotovo bi omenila napredovanje. Z Anino pomočjo sem znova vstala, postala modernejša, popeljala me je tudi v digitalni svet, ki ga včasih ni bilo. Veste, včasih je vse skupaj uspevalo na povsem drugačen način, saj so bile druge vrednote. Danes pa je preveč stvari instantnih – vse skupaj hitro pride in še hitreje gre. Večkrat določene stvari danes nimajo ne repa ne glave ...
Ana: Predvsem iskrenost, delovno vnemo in to, da poveš, seveda iskreno, kar čutiš in misliš, ter daš od sebe najboljše, kar lahko – torej da slediš kakovosti, ne instant zgodbam, kar je že povedala mama. In da ohranjamo mostove, zgrajene med seboj, ki smo jih zgradili. Teh nikoli ne podiramo.

Primož Hieng

Elda, vaši nastopi so bili vedno čustveno močni, iskreni. Od kod črpate to iskrenost na odru, ki je danes glasbeniki nimajo?
Jaz črpam vso energijo še iz mojega rojstva, iz moje Koštabune. To so me naučili moji predniki – nona, nonoti, mama, oče … Vsi okrog mene so mi rekli »joj, pevka boš« ... »Joj, saj si talentirana, ampak to traja, dokler si mlad …« Zdaj imam 81 let, pa sem še vedno na odrih, za kar je kriva tudi moja hči. (smeh) Predvsem Ana mi v zadnjem obdobju pomaga pri skupnih nastopih, saj vsega sama ne zmorem. Seveda je tukaj še vedno hvaležna in zadovoljna publika, ki nas vedno nagradi z aplavzi. Ob tem bi vsem mladim svetovala, naj pojejo z veseljem, uporno, predvsem pa z neizmerno voljo.

Poslovilni koncert: 14. februarja 2026 Ob spremljavi Revijskega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Patrika Grebla bo Elda Viler v Cankarjevem domu še zadnjič stopila na veliki oder in se poklonila občinstvu, ki jo spremlja že več kot šest desetletij. Program koncerta bo preplet njenih največjih uspešnic, kot so Lastovke, Ti si moja ljubezen, Nora misel, Zlati prah imaš v očeh in druge brezčasne melodije, ki so zaznamovale glasbeno zgodovino in osebne zgodbe številnih poslušalcev. Z njo bodo na odru nastopili eminentni gostje, ki bodo z glasbo izrazili spoštovanje do umetnice, katere interpretativna globina, prepoznavni glas in odrska prezenca ostajajo referenca za generacije pevcev.

Ana, kateri materin nasvet vam je v življenju največkrat prišel prav – tudi takrat, ko ga sprva morda niste želeli slišati?
Samozavest in bodi vedno pripravljena. Seveda so bili tudi nasveti glede zunanjega videza – od oblek do videza, saj je bila mama še šivilja. Predvsem pa vaja, vaja in še enkrat vaja. Nikoli ne bom pozabila, kolikokrat sem morala ponoviti pesem Čez sedem rek, ki sva jo prvič zapeli skupaj. Danes sem za to izkušnjo, na katero sem takrat gledala drugače, izjemno hvaležna.

Ana, vas je morda kdaj presenetilo, kako izjemna umetnica je vaša mama?
To zmeraj bolj vidim in ravno bližajoči se poslovilni koncert bo poklon vsemu temu, kar je mama ustvarila. To umetniško vrednost izjemno cenim, predvsem pa njene interpretacije v nekaterih preostalih, manj znanih skladbah, ki jih morda poslušalci ne poznajo tako dobro. Zato bomo nekatere te skladbe v Cankarjevem domu na valentinovo predstavili v originalnih aranžmajih Jožeta Privška, Atija Sossa, Jureta Robežnika in Mojmirja Sepeta. To je oziroma bo nekaj tako lepega, česar se s spoštovanjem do teh umetnikov zelo veselim. Hkrati bo to zame nepozaben trenutek, ki bo ustvaril nepozabne spomine.

Urška Einhauer

Kaj lahko torej pričakujemo od poslovilnega koncerta Elde Viler? Je bilo težko izbrati skladbe za slavnostni večer? Napovedujejo se številni gosti.
Elda: Veliko lepih pesmi, ki jih bodo skupaj z menoj prepevali Modrijani, pa Šavrinke ter drugi gostje, ki naj ostanejo še skrivnost. Edino mi je žal, ker vseh pesmi, ki bi jih želela predstaviti, ne bom mogla predstaviti, saj bi bil v tem primeru koncert predolg. Res je veliko pesmi, nekatere izmed njih pa tudi nimajo aranžmajev. Vsekakor bom uživala, da bom lahko zapela z mojo Ano.
Ana: Gre za poslovilni, svečani dogodek, kjer se bomo vsi skupaj zahvalili mami. Že zdaj se neizmerno veselim tega večera, saj je koncert 14. februarja že nekaj časa razprodan.