V tem trenutku, ko te vrstice pišem, se absolutno dobro zavedam dejstva, da bo lahko čez nekaj ur vse povsem drugače. Svet se danes obrača hitreje, kot mu zmore slediti razum. Iz minute v minuto prihajajo srhljive novice z vsega sveta, take, ob katerih ti zmanjka sape.
Dejansko se spet lahko počutimo kot figurice na neki neskončni in predvsem krvavi šahovnici. Majhne, nepomembne. Premikajo nas veljaki svetovnega reda, ki jih v tem trenutku resnično več ne morem videti. Vse se mi zdi že tako izprijeno, pokvarjeno, nehumano, gnusno. Nimam besed za to. Raje bi se odmaknila od te ogabne tematike. Ne zato, ker me ne zanima, ampak ker me boli. Ker dejansko niti ne vem, kaj bo, ko bo revija prišla na police trgovin. Najbrž bo vse drugače kot v tem trenutku, ko sedim pri oknu in mimo monitorja tu in tam pogledam dol na »mojo« ulico. Na Križevniško. Tako mirna je. Kmalu bo povsem zacvetela in kmalu se bo iz Križank zaslišala glasba. Pomlad namreč res prinaša življenje. Kulturo, glasbo, petje, veselje. Kar ne morem nehati misliti na to, kaj se v istem trenutku dogaja po drugih uličicah na tem planetu. Tam, kjer je kultura večtisočletna. Tam, kjer jo uničujejo bombe sovražnika. Tam, kjer bombe ne rušijo le stavb, temveč življenja, poglede, ljubeče misli, solze in smeh. Vse. Do zadnjega koščka človeškosti. Včeraj sem si privoščila maratonski ogled sanremskega festivala. Obiskali sta me nečakinja Ana in njena, no, zdaj že tudi moja, prijateljica Kristina. Večer je bil sproščen. Veliko smo se smejale, komentirale, kritizirale, klepetale. A ko je na oder prišel Ermal Meta, smo vse tri utihnile. In poslušale. O tej skladbi sem že prej veliko slišala. A še bolj kot pesem so se me dotaknile Ermalove besede, ko je v nekem intervjuju med festivalom opisal, kako je skladba nastala. Svoji hčerkici je prepeval uspavanko. Stella, stellina. Po naše Zvezda, zvezdica. Tisto prijetno, otročičkom znano uspavanko, ob kateri se svet zdi varen. Ko je njegova hčerkica zaspala, je Ermal slišal novico o smrti male deklice, ki je na neki način postala simbol trpljenja.Veselo in upanja polno uspavanko o zvezdici, ki vsem otrokom pomaga zaspati, je spremenil v pesem, posvečeno njej. Deklici, ki je umrla pod bombami. Ana, Kristina in jaz smo v tišini poslušale. In potem še nekaj časa vsaka zase razmišljale. Danes, torej dan po festivalu, ki ga je med drugim osvojil srčni Sal Da Vinci, sem zasledila kar nekaj polemik okoli te skladbe. In nisem mogla verjeti, kaj vse sem slišala. Nekateri temu kantavtorju očitajo pristranskost. Kritizirajo ga, da je skladba preveč enostransko osredotočena na konflikt na Bližnjem vzhodu. Da ne omenja tudi drugih vojn, drugih žrtev. Nisem mogla verjeti, da nekdo kritizira pesem zato, ker prepeva o deklici, ki je umrla v Gazi. Potem pa sem izbrskala kantavtorjevo izjavo s tiskovne konference, ko je povedal: »Predvsem pa gre za tišino, ki si jo sami vsiljujemo. Določene stvari se ne smejo izreči … kot da bi šlo za bogokletje.« Dejal je tudi, da opominjanje na eno trpljenje ne pomeni ignoriranja drugih tragedij. Da s to pesmijo ne izbira strani. V tej pesmi so vse tragedije, ki se dogajajo po svetu.
In če zaključim z njegovimi vrsticami: »Našel sem tvojo lutko. Zdelo se mi je, da te še vedno vidim. Bila si tako majhna, ko si jo stiskala do večera. Minila je že večnost ali samo ura, odkar se je na nebu pojavil oblak… nad tvojo hišo, nad mojo hišo.« To, kar je Ermal prepeval na odru Sanrema, se ne dogaja samo v Gazi. Dogaja se povsod.
