Napad na Iran – pričakovan in hkrati ne. Zakaj ravno danes? Sin se obrne v postelji in pravi: »Ti diktatorji samo diktirajo in jim je čisto vseeno, da je vikend.« Ga razumem. Izlet je odpovedan, starši smo pred ekranom. Ne slišim več helikopterjev; preglasijo jih novice, ki se – lepo prevedeno iz angleščine – dobesedno lomijo iz sekunde v sekundo. Začela se je vojna, tokrat zares. Slišim, da pri nas oddajo začenjamo z »nova zaostritev na Bližnjem vzhodu«, in pomislim, da je to vendarle nekaj več kot le zaostritev. Rakete letijo v vse smeri, praktično po celotni regiji. Kdaj že je bilo kaj podobnega? Ne spomnim se – bilo je pred mojim časom. Morda iraško-iranska vojna v 80. letih. Tarče so bile tovorne ladje, tankerji, civilna infrastruktura. Bili so teroristični napadi, ugrabitve, a da bi brezpilotniki leteli naravnost v lesketajoče se nebotičnike – tega pač še nismo videli. Če so morda v Bejrutu vajeni takšnih incidentov, v Dubaju gotovo niso. Mirna oaza v regiji, smo včasih rekli. Lahko bi bilo sredi Karibov ali na Luni – če nisi prižgal televizije ali poklikal po novicah, si lahko mirno srkal koktajl ob bazenu ali v njem. Da so se tam nekje proti vzhodu ali zahodu, niti ne tako daleč stran, pobijali, si lahko preprosto ignoriral; sploh ti ni bilo treba vedeti, da se dogaja. In potem – bum. Vojna je tu. Ne pred vrati, ampak sredi dnevne sobe.
Prijateljica si do večera ni upala domov, v svoje stanovanje v 30. nadstropju steklene kletke, v strahu, da ji ne bi v spalnico vdrl kak nepovabljen gost – se razume, skozi okno, s propelerjem na hrbtu. Torej dron. Poki prestreženih raket so glasni. Si lahko kdo zares predstavlja, kako velika je balistična raketa? Dolga je od 6 do 12 metrov – kot da bi avtobus, poln eksploziva, padel iz zraka in priletel z vso hitrostjo. Tudi če bi ga prestregli, bi bil kak kos pločevine, ki bi letel proti zemlji, še vedno smrtno nevaren. In tako so hoja po ulicah, ležanje na plaži, srkanje koktajla v bazenu postali smrtno nevarni. Vsaj za nekaj trenutkov na dan. Statistično gledano – za preživeti. A nihče ne ve, kdo bo tista črna statistika. 
In če se lepo posončeni turisti ravno vračajo z zasluženega dopusta, so jim te rakete ne le prekrižale načrte – znašli so se sredi vojne. Pa čeprav so bili namenjeni v oazo miru. Oazo z razlogom. Zeleno oazo navadno obkroža puščava, mirno oazo pa vojna. Tudi če je do zdaj nismo videli in slišali. Dubaj si je zgradil blagovno znamko: preprosto – tu sta mir in blaginja. Mir, ki je blaginja. In nekaj raket, nekaj brezpilotnikov, ki jih zračna obramba ni prestregla, je to blagovno znamko dobesedno razstrelilo. Slišim, da je gneča proti savdski meji. Neprebojni terenci, takšni in drugačni, drvijo proti Rijadu. Tam zdaj vzletajo samo zasebna letala. Vplivneži, bogati, pomembni bežijo iz oaze, kjer ni več miru. Se bodo vrnili, ko bo vojne konec? Nebotičniki še stojijo, nič manj se ne lesketajo kot še pretekli teden, a obenem se je Dubaj sesul kot hišica iz kart. Turisti se gnetejo po hotelih, sobah, plažah. Vse je zapolnjeno – ujeta publika v zlati kletki. Letališče zaprto, zračni prostor tudi. Za nekatere podaljšane počitnice, za druge pokvarjene, tretji so obtičali doma na hladnem. Bel pesek pa tam nekje daleč za obzorjem, za zaprtim zračnim prostorom nad Zalivom. Te dni ga kot nož režejo le rakete.
Iran je blizu, Hormuška ožina je praktično le lučaj od obale Emiratov. Tankerji so obstali, cena nafte se dviga v nebo. Do kod, do kje, do kdaj? Ima kdo načrt, časovnico? Približno tako kot letalo brez pilota. Trump ali nima načrta ali pa je tako vrhunski, da ga ne vidimo in ne poznamo. Ujel se je v zanko, kot sem že zadnjič zapisala. Ni vse v tem, da imaš v rokah vse karte. Če se s ferrarijem zaletavaš v električni skuter, boš z vso gotovostjo naredil več škode sebi. Pa čeprav pod bombami, vsaj za zdaj s precej slabšimi kartami Iranci igrajo poker precej bolje od Trumpa. Pač znajo »blefirati«.