Sredi Rdečega morja čakajo, da vse države črno zlato odpeljejo proti Evropi. Iz zraka je vse videti drugače. Letalo kroži, najprej v večjem, potem v manjšem krogu. Najprej vidim morje, potem golo hribovje, ki se dviga nad Akabskim zalivom.
Takoj se spomnim Lawrencea Arabskega, kako je jezdil po teh sipinah. Leta 1917 je Akaba veljala za neosvojljivo osmansko trdnjavo, polno do zob oboroženih vojščakov za topovi, ki so bili vsi usmerjeni proti morju. Ko sta Lawrence Arabski in Auda Abu Tayi (v filmu ga igra Anthony Quinn) namesto udobja flote izbrala pekel puščave Nefud in v drznem manevru udarila s kopnega, so osmanski topovi, usmerjeni v napačno smer – proti modrini zaliva – postali le drago in neuporabno železje. Ta strateški šah-mat ni bil le vojaška zmaga; bil je dokaz, da v puščavskem pesku prožnost duha vedno premaga okorelost imperija. Je že tako: tisti, ki gleda le v obzorje, pogosto spregleda vihar, ki se dviga za njegovim hrbtom. Danes ni viharja, alarm je – svarilo pred raketami, ki te dni letijo iz Irana po vsej regiji. Očitno tudi proti edinemu jordanskemu pristaniškemu mestu na obali Rdečega morja. In končno pristanemo. Deset minut vožnje in smo čez mejo v Eilatu. Izrael. Letoviško mesto sredi zimskega spanja. Ali pa sredi vojnega stanja. Nikjer nikogar. Odprt je en sam »kafič«. V pisarni lokalne izposojevalnice avtomobilov so štirje mladi ljudje, ki bi si radi izposodili avto. Očitno so na dopustu. Že pred časom so načrtovali to pot in vojna v Iranu jim tega res ne bo preprečila. Nekaj raket sem ali tja – pogovarjajo se, kaj vse si bodo ogledali. Pa še gneče ne bo. Povsem odrezani od realnosti, od novic, ki neustavljivo piskajo na mojem telefonu. Natakarica v sosednjem lokalu jim prijazno svetuje, naj si vsaj naložijo aplikacijo za alarme, da bodo vedeli, kdaj v zaklonišče, če se bodo znašli na območju raketnih napadov. Skomignejo z rameni. Dekle reče: »Saj res, mogoče pa je dobro vedeti, kaj se dogaja.« Mogoče pa res, ker je žrtev v Izraelu malo predvsem zato, ker ljudje res dosledno spoštujejo navodila. Ob vsakem slehernem alarmu tečejo do najbližjega zatočišča, čeprav statistika pravi, da jim ne bi bilo treba. Saj zračna obramba rakete večinoma prestreže. A nekaj črnih številk v statistiki vendarle je – in kdo bi si želel biti tista številka. Pod ruševinami. Ko balistična raketa udari v stavbo, je varno samo v bunkerju globoko pod zemljo. Spijeva kavo, pomahava mladim turistom in se odpraviva proti Tel Avivu. Dolga pot po puščavski cesti. Med golimi grebeni in peščeno ravnico. Nekje na pol poti se nad puščavo Negev dviga mesto Avdat. Svoj razcvet je doživel, ko je bila ta surova pokrajina eno najbolj donosnih gospodarskih vozlišč sveta. Danes tu piha le vroč veter, pred dva tisoč leti pa je zrak težko visel od vonja, ki je bil vreden več kot zlato – od kadila. Avdat je bil ključna postojanka na legendarni Poti kadila. Nabatejci, ti puščavski geniji, ki so znali ukrasti vodo iz suhih strug in jo shraniti v podzemne cisterne, so tu ustvarili varen pristan za karavane. Te so na hrbtih kamel tovorile dragoceno smolo iz oddaljenega Omana in Jemna proti pristaniščem v Gazi. Kadilo ni bilo le luksuz; bilo je gorivo za bogove. Brez njega bi starodavni templji v Rimu in Grčiji ostali nemi.
Nedaleč vstran je Dimona, izraelski jedrski reaktor. Iranci so večkrat zagrozili, da bi lahko bil tarča napadov. In prvi alarm. Aplikacija deluje. Telefon dobesedno poskakuje in sporoča, da imamo deset minut časa, da si najdemo primerno zatočišče. Kje – sredi puščave? V bližini jedrskega reaktorja? Bilo bi smešno, če ne bi bilo vsaj malo strašno. Po poti naprej, do prve bencinske črpalke. Natakar po zvočniku oznani: »Če boste naročili kavo zdaj, bo hladna, ko pridete iz zaklonišča. Priporočam, da počakate z naročilom.« Kot da bi čakali pri lokalnem sadjarju, se ljudje mirno pomikajo v zaklonišče. Zadnji zapre visoka železna vrata – »zarigla« jih zgoraj in spodaj.