Ikona, ki je presegla film
Alain Delon je bil več kot filmska legenda. Bil je obraz, ki je v šestdesetih letih definiral moško lepoto na platnu, hkrati pa človek z življenjem, v katerem so se glamur, trma, strasti in škandali prepletali skoraj tako dramatično kot njegovi filmi. Igralec, producent, scenarist, pevec in poslovnež je postal simbol francoskega filma ter mednarodni seks simbol, a za bleščečo podobo je stal nemiren fant iz pariškega predmestja, ki ga je življenje pogosto nosilo na rob.
Nemirno otroštvo: ločitev, internati in pobeg
Rodil se je 8. novembra 1935 v Sceauxu, premožnem predmestju Pariza, v malomeščanski družini. Oče François Fabien Delon je bil kinooperater in pozneje direktor kina Le Regina, mati Edith Marie Suzanne Arnold pa je delala v lekarni in kot hostesa v kinu, kjer sta se starša spoznala. Ko sta se ločila, je imel mali Alain šele štiri leta. Njegovo otroštvo se je razdrobilo med dve novi družini, polbrate in polsestre ter občutek, da nikamor zares ne spada. Za nekaj časa so ga celo zaupali rejniški družini Nero; pozneje je ta čas opisoval kot rano, ki se ni nikoli povsem zacelila.
Šola mu ni šla. Bil je uporniški, se pretepal, bil večkrat izključen, ukradel celo ravnateljev motor. Pri 14 letih se je s prijateljem odločil, da pobegne v Chicago. Zapustila sta šolo, odločena, da se bosta s štopanjem odpravila v Bordeaux. Končalo se je na policijski postaji, v priporu in z novo izključitvijo. Mati ga je vzela k sebi domov in se odločila, da se pridruži očimovemu poslu v delikatesi. Delon je opravil poklicno spričevalo CAP za mesnine (charcuterie) in nekaj let delal v delikatesi, hkrati pa si je v kraju ustvaril slab sloves: zabave, pretepi po lokalih in celo govorice o tolpi.
Mornarica, Saigon in nečastni odpust
Pri 17 letih se je pridružil francoski mornarici. Tudi tam se ni izognil težavam: po kraji opreme je dobil ultimativno izbiro, nato pa je služil v Saigonu, v času, ko se je končevala indokitajska vojna. Spet kraja, spet kazen: aretacija zaradi džipa, odvzeta radijska licenca, nečastni odpust. Dvajseti rojstni dan je praznoval v zaporniški celici. To obdobje je pozneje opisoval kot čas, ki ga je zaznamoval z disciplino, občutkom časti in fascinacijo z orožjem.
Vstop v kino: od podzemlja do rdečih preprog
Ko se je leta 1956 vrnil v Francijo, se s starši ni ponovno zbližal. Delal je priložnostna dela v Parizu, se gibal po Pigallu in Montmartru ter spoznal ljudi iz podzemlja, ki so mu bili po svoje domači: pravila, lojalnost, »zakon molka«. Njegova prihodnost se je takrat zdela nevarno blizu poti, ki nima povezave s filmom … prej z nečistimi posli, življenjem na robu.
Prelom se je zgodil v Saint-Germain-des-Presu, ko je spoznal igralko Brigitte Auber in z njo odšel na Azurno obalo. Tam je stopil v filmski svet, kjer ga je opazil Henry Willson, povezovalec talentov za producenta Davida O. Selznicka. V Rimu je opravil avdicije in dobil ponudbo za sedemletno pogodbo v ZDA, pod pogojem, da se nauči angleško. Pogodbe na koncu ni uresničil, saj ga je režiser Yves Allegret angažiral za prvi film. Delon je pozneje povedal, da mu je Allegret povedal nekaj ključnega: naj ne igra, ampak naj »živi« pred kamero. In res je: njegova največja moč je bila živa prisotnost pred kamero.
Romy Schneider: »zaročenca Evrope« in ljubezen življenja
V javno legendo ga ni potisnil samo film, ampak ljubezen, ki je polnila naslovnice po vsem svetu. Leta 1958 ga je Romy Schneider izbrala za partnerja v filmu Christine. Srečala sta se na letališču Orly, pred gručo novinarjev in paparacev, ki so imeli navado zvezdnike »loviti« prav na letališčih. Sprva nista govorila istega jezika in nista si bila všeč: ona ga je imela za plehkega, on je ni videl kot privlačne. Dva meseca pozneje sta postala zaljubljenca pred kamerami, kmalu zatem pa tudi v resničnem svetu. Njuna zaroka ob Luganskem jezeru je bila izjemen dogodek, ki je privabil ogromno predstavnikov medijev. Postala sta »zaročenca Evrope«, simbol lepote in mladosti, par, ki so ga paparaci neutrudno zasledovali.
Razšla sta se leta 1964, vendar njuna zgodba nikoli ni povsem izginila. Delon je pozneje priznal, da obžaluje, ker se z njo ni poročil, leta 2018 pa jo je imenoval za ljubezen svojega življenja.
Otroci, zakoni in velike zveze: Nico, Nathalie, Mireille, Rosalie
Leta 1962 se je rodil Ari Boulogne, sin pevke Nico. Nico je trdila, da je oče Alain Delon. Arija so vzgajali Delonovi starši in ga pozneje posvojili. Delon očetovstva ni nikoli priznal in ni želel DNK-testa, je pa priznal, da je imel z Nico razmerje v času spočetja.
Leta 1964 se je poročil z manekenko Francine Canovas, znano kot Nathalie Barthelemy oziroma Nathalie Delon. Poročila sta se zaradi nosečnosti; istega leta se jima je rodil sin Anthony Delon. Nathalie je pozneje povedala, da je bila Delonova navezanost na Romy v njunem odnosu stalno prisotna, kot žalost, ki se je ni dalo izbrisati. Zakon se je, predvsem zaradi tega, končal z ločitvijo leta 1969. Zelo kmalu zatem je spoznal Mireille Darc; skupaj sta bila do leta 1982. Leta 1987 je na snemanju videospota spoznal nizozemsko manekenko Rosalie van Breemen. Z njo je imel dva otroka: Anouchko (1990) in Alaina-Fabiena (1994). Razmerje se je končalo leta 2001.
Afera Marković: ko je zasebno postalo državna drama
Najbolj zloglasen primer, ki je Alaina Delona v poznih šestdesetih znova pahnil na rob in ga iz sveta filma brutalno potisnil na naslovnice črne kronike ter političnih afer, je bila afera Marković. Prvega oktobra 1968 so namreč na smetišču v Elancourtu, zahodno od Pariza, našli truplo Stefana Markovića, Delonovega osebnega telesnega stražarja in zaupnika. Truplo je bilo zavito v vrečo, brez dokumentov, z jasnimi znaki nasilne smrti, kar je takoj sprožilo plaz ugibanj. Marković ni bil obrobna figura: gibal se je v Delonovem najožjem krogu, spremljal ga je na potovanjih in bil prisoten na zasebnih zabavah, kjer so se mešali svet filma, bogastva in sive cone pariškega podzemlja.
Preiskava je dobila dramatičen preobrat, ko je Markovićev brat policiji izročil pismo, v katerem je Stefan zapisal, da bosta, če se mu karkoli zgodi, »stoodstotno kriva Alain Delon in njegov boter François Marcantoni«. Alain Delon in njegov dolgoletni prijatelj, Korzičan François Marcantoni, sta se znašla pod drobnogledom policije in javnosti. Marcantoni je bil celo aretiran in je približno leto dni preživel v priporu, vendar zaradi pomanjkanja dokazov nikoli ni bil obsojen. Primer se je s tem zapletel, ne pa razrešil. Umor je ostal uradno nerešen, senca suma pa je ostala.
Afera je prerasla okvir kriminalne zgodbe, ko so v javnost pricurljale govorice o spornih zabavah, domnevnih fotografijah in izsiljevanju. V zgodbo je bil vpleten tudi Georges Pompidou, takrat vpliven politik in poznejši predsednik Francije. Pompidou je bil prisiljen javno pričati in zanikati namigovanja, da bi bila njegova žena Claude na spornih zabavah. Čeprav nikoli ni bilo dokazano, da sporne fotografije sploh obstajajo, je že sum pretresel francosko politično elito. V nekaj tednih se je primer iz umora telesnega stražarja prelevil v nacionalno afero, v kateri so se prepletali film, kriminal, politika in mediji.
Za Delona je bila afera Marković osebni in javni potres. Njegova podoba hladnega, elegantnega filmskega junaka se je nenadoma znašla ob boku besedam umor, izsiljevanje in politična intriga. Čeprav nikoli ni bil obtožen, je škandal za vedno zaznamoval njegovo življenje. Postal je simbol trenutka, ko se je bleščeči svet zvezdništva sesul sam vase in razkril temnejšo plat slavnega imena. Delon se je iz ikone filma prelevil v osrednji lik resnične, nevarne drame.
Zadnja leta: družinski spor, skrbništvo in policijska preiskava
Delon je v zrelih letih znova prišel v središče javnosti zaradi družinskih konfliktov. Julija 2023 so njegovi trije otroci vložili ovadbo proti njegovi spremljevalki Hiromi Rollin z resnimi očitki (psihološko nadlegovanje, prestrezanje korespondence, nasilje, nezakonito zadrževanje, zloraba šibkosti in drugo). Rollinova je vse očitke zanikala in napovedala povračilne postopke. Pozneje sta bila oba sklopa ovadb zavržena zaradi premalo opredeljenih kaznivih dejanj.
Januarja 2024 je Delon vložil ovadbo proti sinu Anthonyju po njegovem intervjuju za Paris Match, v katerem je Anthony govoril o očetovem slabem zdravstvenem stanju in polsestro Anouchko obtožil manipulacij v zvezi z dediščino. Anthony je nato prijavil Anouchko, češ da družini ni razkrila rezultatov kognitivnih testov, opravljenih med letoma 2019 in 2022, po hudi kapi leta 2019. Anouchka je brata obtožila, da ogroža očetovo življenje, ter povedala, da je očeta želela odpeljati v Švico na nadaljnje zdravljenje. Spor je dodatno eskaliral po objavi zvočnega posnetka pogovora med Anouchko in očetom na Instagramu; marca 2024 je Anouchka brata tožila zaradi kršitve zasebnosti, sojenje pa je bilo razpisano za april 2025. Aprila 2024 je bil Delon sodno postavljen pod okrepljeno skrbništvo, potem ko je bil že od 25. januarja pod skrbništvom z imenovanim skrbnikom, ki je upravljal tudi njegove izdatke.
Policija je 26. februarja 2024 preiskala njegov dom in zasegla 72 kosov orožja ter tri tisoč nabojev; do preiskave je prišlo po opozorilu sodno imenovanega uradnika, saj Delon ni bil pooblaščen za posedovanje orožja.
Slovo: bolezen, zadnje želje in konec mita
Zdravje ga je v zadnjih letih vidno načelo. Junija 2019 je doživel možgansko kap. Leta 2022 je začel eksperimentalno zdravljenje počasi napredujočega limfoma, vendar so se njegovi otroci poleti 2023 odločili zdravljenje prekiniti, ker ga je preveč izčrpavalo. Leta 2021 je Delon izrazil podporo evtanaziji, vendar so družinski člani poznejša medijska namigovanja o njegovih načrtih zanikali.
Umrl je 18. avgusta 2024 na domu v Douchyju, star 88 let, obdan z družino. Pred tem so mu diagnosticirali limfom B-celic. Pred smrtjo je želel, da bi njegovega belgijskega ovčarja Louba evtanazirali in pokopali skupaj z njim, vendar mu družina te želje ni izpolnila in psa niso evtanazirali.
Alain Delon je na platnu pogosto igral hladne, elegantne samotarje, v življenju pa nikoli ni bil povsem miren. Njegove ljubezni, razhodi, otroci in spori so bili za javnost skoraj tako zanimivi kot filmi. In morda je ravno v tem skrivnost njegove trajne moči: Delon ni bil samo filmski obraz. Bil je zgodba, ki se je vedno znova pisala sama.
Med Alainom Delonom in Claudio Cardinale je po kratki romantični epizodi, ki se je zgodila v šestdesetih letih, ostalo iskreno in trajno prijateljstvo. Njuna vez ni razpadla v zamere ali molk, temveč se je preoblikovala v globoko medsebojno spoštovanje. Družilo ju je izjemno prijateljstvo, ki je preživelo slavo, ego in čas.
