Glas Hind Radžab (The Voice of Hind Rajab) pa izbere povsem drugo pot. Ne razlaga strategij, ne išče krivcev, temveč se ustavi pri enem samem glasu, glasu otroka. Tunizijsko-francoski dokumentarno igrani film režiserke Kauter Ben Hanija je eden najbolj pretresljivih filmskih odzivov na sodobne vojne konflikte in hkrati eno najodmevnejših avtorskih del zadnjih let.
Film temelji na resničnih dogodkih iz januarja 2024 v Gazi, ko je bila petletna deklica Hind Radžab ujeta v avtomobilu, ki je obstal sredi obstreljevanja. Medtem ko so bili njeni družinski člani že mrtvi ali hudo ranjeni, je deklica uspela vzpostaviti stik z reševalnimi službami. Njeni klici na nujno pomoč, ki so resnični, avtentični, neigrani so postali osrednji dramaturški element filma.
Ben Hanija se odloči za minimalističen, a izjemno učinkovit pristop. Film združuje dejanske zvočne posnetke klicev v sili z igranimi prizori, ki rekonstruirajo delo operaterjev in reševalcev palestinskega Rdečega polmeseca. Kamera večinoma ostaja stran od samega bojišča. Namesto eksplozij in nasilja spremljamo obraze ljudi, ki poslušajo, čakajo, upajo in nemočno trčijo ob realnost vojne.
To je resnica
Prav v tej zadržanosti tiči največja moč filma, ki gledalca ne sili v solze z manipulacijo, temveč z resnico. Otroški glas, ki sprašuje, ali bo kdo prišel ponjo, postane univerzalni simbol civilnih žrtev vojn …Tistih, ki nimajo izbire, ideologije ali zavetja. Film tako preseže konkretni konflikt in deluje kot tiha, a neizprosna obtožnica vojne kot take.
Ob premieri na Beneškem filmskem festivalu je film sprožil izjemen odziv kritikov in občinstva ter si prislužil dolgo stoječo ovacijo. Mednarodni uspeh je kronala tudi nominacija za oskarja v kategoriji najboljšega mednarodnega celovečerca, kar filmu zagotavlja dodatno vidnost in potrjuje njegov umetniški in družbeni pomen.
Glas Hind Radžab ni film, ki bi ga gledali zlahka, je pa film, ki ga je nujno videti. Ne zaradi političnega stališča, temveč zaradi človečnosti, ki jo v času nenehnih podob nasilja vse težje slišimo. To je delo, ki gledalca ne zapusti ob odjavni špici, temveč ostane kot vprašanje, ki še dolgo odmeva v tišini.
