Tako pač je. A v naši veliki skupini je bil človek, s katerim se nismo le razumeli. Bil je človek, ki smo ga imeli radi prav vsi. In on je imel rad nas, čisto vsakega od nas … in nas na tak način tudi povezoval ... in to tudi tiste, ki se mogoče med sabo, zaradi razno raznih razlogov, ne bi sami povezali ... Bil je eden izmed najbolj srčnih ljudi, kar sem jih srečala v življenju. Naš Slavko. Za vse nas preprosto Slavc. Danes zjutraj je tiho odšel. Še včeraj sva se s Petro menili, da ga greva obiskat, ker je bil že precej slaboten. Ob 9.47 mi je Petra napisala samo: "Zamudili sva. :(" In točno sem vedela, kaj to pomeni. Stisnilo me je pri srcu. Slavc je bil duša in srce naše velike skupine. Ko sem pred skoraj petnajstimi leti prišla v ta pisani kolektiv in ga spoznala, me je povsem navdušil. Imel je poseben humor. Vedno je znal nasmejati. Vedno je zbijal šale. In vedno, res vedno, ga je zanimalo, kako smo. Ne samo iz vljudnosti, resnično ga je zanimal vsak od nas. In znal je poslušati. Moja poslovna pot, kot pot vsakega izmed nas, seveda ni vedno lahka. Gre gor, dol, se zaustavi, pa se spet zažene. A Slavc … vsakič, ko sem ga srečala na hodniku, me je pozdravil s svojo srčnostjo: "Ma kje si, Karmelita?" In skoraj vedno dodal, da sem "res pridna". Nato pa s kakšno svojo šalo poskrbel, da se mi je na obraz prikradel nasmeh. Če je šel kdo mimo, ga je ogovoril, čisto mimogrede, spontano, a iskreno in videla sem, kako se je obraz sodelavca ali sodelavke razsvetlil, kako so se ustnice v hipu privzdignile v nasmeh. Kot da je vsak njegov pozdrav prinesel malo več svetlobe v dan vseh nas. Nikoli pa ne bom pozabila, ko sem mamo peljala na preventivni pregled na onkologijo in ga srečala tam. "Ma kje si, Karmelita?" je glasno rekel s tistim svojim nasmeškom. Čeprav je čakal na pregled, je bil poln življenja. Kratek pogovor v čakalnici, polni skrbi, žalosti in tišine, je v prostor prinesel sproščenost. Malo svetlobe. Čez nekaj mesecev sva se spet srečala v bolnišnici. Tokrat na oddelku, kjer je čakal na svojo zdravnico. Spet se me je razveselil, me vprašal, kako sem, kako je mama. Res ga je zanimalo. Ko sem jaz vprašala, kako je on, je samo zamahnil z roko: "Eh, kaj češ … borimo se." Takrat je mimo prišla njegova onkologinja. Brez oklevanja jo je ustavil in rekel: "Zdravnica, to je pa moja pridna sodelavka Karmen." Potem je meni predstavil njo in jo s takšno toplino pohvalil, ne le kot zdravnico, ampak kot krasno osebo, da sem videla, kako so se ji zasvetile oči. Vedeli smo, da se bori z zahrbtno boleznijo. In čeprav mu ni prizanašala, smo ga še dolgo srečevali na hodnikih. Dokler je lahko, je delal. To ga je, skupaj z njegovo krasno družino, držalo pokonci do konca. Slavc je bil človek ljudi. Ljubil je ljudi, družbo, pogovor. Zadnjič, ko sem ga srečala sem se ravno nekaj jezila zaradi nepombenih stvari … "Ma kje si, Karmelita?" Nasmejan, a vidno utrujen. In takoj nadaljeval: "Kako je mami, je v redu?" To je bilo vedno njegovo prvo vprašanje. Vedno. Zahvalila sem se za skrb in ga vprašala: "Kako si ti, Slavc?" "Ah, kaj češ, borimo se," je rekel, se nasmehnil in pogovor obrnil v drugo, seveda zabavno smer. Njegove oči so bile še vedno žive. Polne upanja. Nasmejane. Čeprav je bil že slaboten, se je še vedno čutila tista njegova neverjetna energija, ki nas je povezovala. To je bilo najino zadnje srečanje. Na stopnišču. Spominjala se ga bom za vedno. Bil je človek, ki ga ne pozabiš. Vedno se bom spominjala njegovega humorja, njegove želje po druženju, njegove ljubezni do življenja in neverjetne skromnosti. Dragi naš Slavc, pogrešali te bomo. Lepo potuj. In vem, da boš, ko se nekoč spet srečava, rekel: "Ma kje si, Karmelita?"