Ne kostuma studia Universal, temveč svojega. A bil je skoraj enak tistemu, v katerem je svetu podaril najbolj prepoznavnega vampirja v zgodovini filma. Bela Lugosi je bil pokopan kot grof Drakula.
Simbolika je bila jasna. Igralec in lik sta se zlila v eno samo, temno, neizbrisno podobo. Toda za mitom o vampirju je bilo življenje, ki ni imelo ničesar resnično nadnaravnega. Bilo je surovo, politično zaznamovano, polno vzponov in padcev, zasvojenosti ter osamljenosti. Prav zato njegova zgodba še danes velja za eno najbolj tragičnih v zgodovini Hollywooda.
Otrok iz Lugosa
Rodil se je 20. oktobra 1882 kot Bela Ferenc Dezso Blasko v mestu Lugos, danes Lugoj v Romuniji, takrat delu Avstro-Ogrske. Umetniško ime Lugosi je izbral kot poklon rojstnemu kraju. Odraščal je v strogi, konservativni družini. Oče je bil bančni uslužbenec, doma pa ni bilo veliko prostora za umetniške sanje. Mladi Bela je zato zgodaj zapustil, sicer varen dom in se preživljal z različnimi deli. Šele gledališče mu je dalo občutek, da nekam pripada.
Na madžarskih odrih je hitro napredoval. Do prve svetovne vojne je postal cenjen gledališki igralec. Nastopal je v klasičnih dramah, igral romantične junake in tudi Shakespearove like. A vojna je ustavila Lugosijeve dramske ambicije. Čeprav je bil kot član Narodnega gledališča oproščen služenja vojaškega roka, se je leta 1914 prostovoljno prijavil v avstro-ogrsko vojsko. Naslednje leto in pol se je kot poročnik 43. madžarske kraljeve pehote boril proti ruskim silam in bil med služenjem v Karpatih kar trikrat ranjen. Ko se je pozdravil, je leta 1916 zapustil oborožene sile in nadaljeval svoje delo v Narodnem gledališču.
Po vojni je njegovo življenje presekala politika. Aktivno je podpiral igralski sindikat in sodeloval pri kulturnih reformah v času kratkotrajne Madžarske sovjetske republike leta 1919. Ko je režim padel, je moral zaradi politične izpostavljenosti zapustiti domovino. Najprej je odšel na Dunaj, nato v Nemčijo, kjer je nastopil tudi v nekaj nemih filmih pri produkcijah studia UFA. Leta 1920 je emigriral v Združene države Amerike. Za sabo je pustil dom, družino, materni jezik in seveda tudi status priznanega igralca.
Tujec v novi deželi
V Ameriko je prišel brez znanja angleščine. Da bi preživel, se je lotil vsakega dela, tudi zelo težkega fizičnega dela. Počasi mu je uspelo znova odpreti pot na oder. V tistem času so bila v New Yorku nekatera madžarska gledališča, v katerih je igral v maternem jeziku … Vzporedno se je učil angleščine, saj se je dobro zavedal, da bo iskanje priložnosti veliko lažje, če bo obvladal ta jezik.
Preboj je prišel leta 1927. Dobil je naslovno vlogo v odrski adaptaciji romana Brama Stokerja Drakula. Njegov nastop je bil magnetičen. Aristokratska drža, hipnotičen pogled in močna, poudarjena izgovorjava angleščine so občinstvo dobesedno ohromili. Naglas, ki bi ga lahko oviral, je tako postal njegov zaščitni znak.
Ko je studio Universal pripravljal filmsko različico, sprva ni bil prva izbira. Vloga je bila ponujena drugim igralcem, a na koncu je pripadla njemu. Štirinajstega februarja 1931 je premiero doživel legendarni film Drakula (Dracula), ki ga je režiral Tod Browning.
Film je postal senzacija. Lugosi je čez noč postal mednarodna zvezda. Njegova interpretacija grofa Drakule je postavila arhetip filmskega vampirja. Hladen, eleganten, erotično nabit in hkrati grozeč. Črn plašč, zlohoten nasmeh, roke, ki se dvigajo kot krila netopirja. Ta podoba je za vedno vstopila v kolektivno domišljijo.
Ujetnik lastne sence
A uspeh je imel ceno. Hollywood ga je začel tipizirati. Ponujali so mu vloge eksotičnih zlikovcev, znanstvenikov in hipnotizerjev. Lugosi je več vlog zavrnil, ker jih je imel za nedostojne. Ena najbolj usodnih odločitev je bila, da ni sprejel vloge pošasti v filmu Frankenstein. Vlogo je nato prevzel Boris Karloff, ki je postal druga velika ikona grozljivk studia Universal. Mediji so njuni imeni pogosto postavljali v rivalstvo.
Lugosi je sicer igral v številnih grozljivkah tridesetih let. Med drugim v filmu Beli zombi (White Zombie), prvem celovečernem filmu o zombijih, ter v več nadaljevanjih in križanjih pošasti. A nikoli več ni dosegel takšne moči kot v prvem filmu o Drakuli.
Zvočni film mu je sprva koristil, a ga je močan madžarski naglas hkrati omejeval. V času, ko je Hollywood iskal bolj »ameriške« zvezde, je ostal zaznamovan kot tujec. Vedno nekoliko ob strani.
Bolečina in morfij
V štiridesetih letih se je njegova kariera začela krhati. Trpel je zaradi hudega išiasa in kroničnih bolečin v hrbtu. Zdravniki so mu predpisali morfij. Zdravilo je prineslo olajšanje, a tudi zasvojenost. Leta 1955 je javno priznal svojo odvisnost in se prostovoljno prijavil na zdravljenje. V času, ko se o takih stvareh ni govorilo, je bil to redek in pogumen korak …Medtem so ga veliki studii skoraj povsem odpisali. Igral je v nizkoproračunskih produkcijah, pogosto za minimalne honorarje. Njegov nekdanji aristokratski vampir je postal skoraj karikatura lastne slave.
Ed Wood in zadnje dejanje
V zadnjih letih življenja je sodeloval z mladim, entuziastičnim režiserjem Edom Woodom, ki je Lugosija oboževal. Skupaj sta posnela več filmov, med drugim Nevesta pošasti (Bride of the Monster). Wood mu je ponudil delo, a tudi nekaj veliko pomembnejšega. Spoštovanje in prijateljstvo v času, ko ga je večina industrije že pozabila.
Po Lugosijevi smrti je Wood uporabil nekaj testnih posnetkov za film Plan 9 iz vesolja (Plan 9 from Outer Space). Film iz leta 1959, ki ga je režiral Ed Wood, je skozi desetletja dobil sloves enega najbolj razvpitih nizkoproračunskih filmov v zgodovini Hollywooda. Ta oznaka ne izhaja iz osebnih vrednostnih sodb, temveč iz zgodovinske recepcije in kritiškega konteksta. V knjigi The Golden Turkey Awards (1980) sta ga Michael in Harry Medved razglasila za »najslabši film vseh časov«, kar je močno vplivalo na njegovo poznejšo reputacijo. Kritiki so opozarjali na tehnične pomanjkljivosti, vidne kartonske scenografije, logične napake ter uporabo dvojnika za Belo Lugosija po njegovi smrti. Vendar pa je film prav zaradi teh elementov sčasoma pridobil kultni status in danes velja za klasičen primer fenomena »tako slab, da je dober«. Med ljubitelji žanra uživa posebno mesto, saj ga cenijo zaradi njegove iskrene predanosti, naivnega entuziazma in nenamerne komičnosti, ki mu dajejo edinstven čar.
Vampirjeva smrt
Bela Lugosi je umrl 16. avgusta 1956 zaradi srčnega napada. Star je bil 73 let. Pokopali so ga v vampirskem plašču po želji družine. S tem se je krog sklenil. Igralec, ki je bežal pred političnim režimom, ki je osvojil Broadway brez znanja jezika in postal simbol nočne more, je ostal večno povezan z likom, ki mu je prinesel slavo.
Drakula mu je dal nesmrtnost, hkrati pa mu je vzel svobodo izbire. Postal je ikona, a izgubil raznolikost kariere. Postal je legenda, a živel kot človek, ki se je boril z bolečino, zasvojenostjo in pozabo. In vendar, ko danes pomislimo na vampirja, vidimo njegov obraz. To je obraz Bele Lugosija.
Prvi »pravi« filmski Drakula
Ko je 14. februarja 1931 v New Yorku premiero doživel film Drakula, si nihče ni predstavljal, da se bo rodila podoba, ki bo za vedno določila obraz vampirja. Film v režiji Toda Browninga in produkciji studia Universal Pictures ni bil le še ena adaptacija romana Brama Stokerja iz leta 1897, temveč prelomnica v zgodovini zvočnega filma in začetek zlatega obdobja klasičnih hollywoodskih grozljivk. Čeprav je svet že poznal vampirsko tematiko, predvsem skozi nemški ekspresionistični film Nosferatu (1922), ta ni imel uradnih pravic za uporabo imena Drakula in je zgodbo prilagodil. Universalov film iz leta 1931 je bil tako prva uradna hollywoodska zvočna adaptacija Stokerjevega romana in prvi film, ki je lik Drakule globalno standardiziral v obdobju govorečega filma. Prav ta različica je ustvarila arhetip aristokratskega, elegantnega in hladnega vampirja, ki se je za vedno vtisnil v kolektivno domišljijo.
Studio Universal je v času velike depresije tvegal s produkcijo, katere proračun je znašal približno 355.000 dolarjev. A tveganje se je izkazalo za izjemno donosno. Film je v kinematografih zaslužil med 700.000 in milijon dolarjev, kar je bilo za tisti čas izjemen uspeh. Po podatkih American Film Institute in zgodovinskih analiz Davida J. Skala ter Garyja D. Rhodesa je bil prav ta finančni preboj eden ključnih razlogov, da je studio Universal preživel najtežja leta gospodarske krize. Uspeh filma je odprl vrata celotni seriji klasičnih pošasti studia Universal, med njimi filmom Frankenstein (1931), Mumija (The Mummy, 1932) in Nevidni človek (The Invisible Man, 1933).
Posebnost produkcije je bila tudi ta, da je Universal istočasno snemal špansko jezikovno različico filma, z drugo igralsko zasedbo, ki je ponoči uporabljala iste scenografije. Ta praksa je bila značilna za zgodnje obdobje zvočnega filma, ko sinhronizacija še ni bila razvita.
Ob izidu so bile kritike sicer deljene, a občinstvo je bilo navdušeno. Najbolj so izpostavljali prezenco glavnega igralca, njegovo držo in hipnotični pogled, ki je ustvarjal nelagodje brez posebnih učinkov. Prav minimalistična režija in poudarek na atmosferi sta filmu dala srhljivo moč, ki je preživela desetletja.
Danes film velja za enega temeljnih del zgodovine grozljivke. Njegov vpliv ni le estetski, temveč kulturni. Črn plašč z visokim ovratnikom, aristokratska drža in počasna, poudarjena dikcija so postali univerzalni simbol vampirja. Vse kasnejše interpretacije so se morale na neki način opredeliti do prve, ki je postavila standard.
Film Drakula iz leta 1931 ni bil zgolj uspešnica. Bil je rojstvo mita, ki je presegel literaturo, presegel film in postal del popkulturne dediščine 20. stoletja.
